V nasprotju z dolgoletnim 'prepričanjem', so v belgijskem Kraljevem inštitutu za kulturno dediščino zdaj v svoji ekspertizi zapisali: "Slike ni naslikal niti Peter Bruegel starejši niti njegov sin Peter Bruegel mlajši." Olje na platnu, ki ga hranijo v Muzeju lepih umetnosti v Bruslju, je delo kopista, ki pa je bil Brueglov sodobnik.
Sliko so pregledali z infrardečimi žarki. Da je delo drugega slikarja, je potrdila skica, prekrita s končno sliko. Ta namreč ne kaže značilnih prekinjenih linij in črtanja, značilnega za Bruegla, ampak kopiranje predloge brez vsake kreativnosti, ugotavljajo umetnostni zgodovinarji. Prav tako je delo datirano v čas med letoma 1584 in 1625, kar je več let po umetnikovi smrti leta 1569.
Brueglova obravnava tega motiva je danes žal izgubljena, obe sliki Ikarovega padca, ki ju hranijo v dveh bruseljskih muzejih – v Muzeju van Buuren hranijo tisto, ki je z oljem naslikana na lesen nosilec –, pa sta kopiji tega originala. Kot so pojasnili v Kraljevem muzeju lepih umetnosti v Bruslju, je že leta obstajal dvom, kdo je sliko pravzaprav naslikal, zato je ob pripisanem avtorstvu Brueglovo ime spremljal vprašaj.

Skladno s humanizmom severnih dežel ni bil prizanesljiv do človeške neumnosti, pohlepa in nečimrnosti. Vedno navzočo moralno noto je ujel na prizorih iz kmečkega življenja, mitoloških delih in raznih alegorijah, na primer na Babilonskem stolpu, Kmečki stavbi, Slepcih in Zmagoslavju smrti.