Pieter Bruegel je bil sijajen 'portretist' nizozemske pokrajine. Na delu Zimska krajina s ptico je naslikal pogled na reko, ki je v mrzlih mesecih služila kot drsališče. Foto:
Pieter Bruegel je bil sijajen 'portretist' nizozemske pokrajine. Na delu Zimska krajina s ptico je naslikal pogled na reko, ki je v mrzlih mesecih služila kot drsališče. Foto:
Bruegel: Babilonski stolp
Takole je Pieter Bruegel naslikal znameniti Babilonski stolp, za gradnjo katerega so bili ljudje kaznovani s pomešanjem jezikov, tako da niso več razumeli drug drugega. Slikar je naslikal stolp med samo gradnjo. Na prvi pogled deluje kot trdna stožčasta monumentalna arhitektura z močnimi temelji, a ob natančnejšem pogledu vidimo, da so ga slabo načrtovali in da se stolp že med gradnjo ruši.

Umetnost severne renesanse se je od južne pomembno razlikovala. V mrzlih in vlažnih severnih deželah ni bilo prostora za stensko slikarstvo, ki je v Italiji v poznosrednjeveškem slikarstvu predstavljalo pomembnega nosilca novosti, katere je pozneje nadaljevala renesansa. Severnoevropsko slikarstvo renesančnega časa se je razvilo predvsem iz knjižnih iluminacij in tako spremljamo tam natančne podrobnosti, dobro poznane že iz bogato okrašenih rokopisov, do baročnega 17. stoletja.
Če so v Italiji, kot je nekoč zapisal Michelangelo, pazili predvsem na 'zunanjo točnost', torej skladnost in sorazmernost upodobitev, je bil realizem severne renesanse nekaj povsem drugega. Umetniki nemških, flamskih, nizozemskih in drugih dežel so slikali ljudi takšne, kot so, in se pri tem zavedali njihove smrtnosti ter minljivosti vsega posvetnega. Niso jih zanimali zgolj predstavniki aristokracije, ampak tudi (morda celo še bolj) s težkim delovnim življenjem obremenjeni kmetje in meščani.
Svojevrstni umetnik 16. stoletja
V takem času in okolju je slikal tudi eden najpomembnejših nizozemskih umetnikov tistega časa Pieter Bruegel starejši, ki se je v zgodovino umetnosti zapisal tudi z imenom kmečki Bruegel. Umetnik se je rodil okoli leta 1525 v bližini Brede, kmalu pa se preselil v Antwerpen. Tam je delal v delavnici dvornega slikarja Karla V. Pietra Coecka van Aelsta, pozneje pa še pri znanem izdajatelju grafičnih listov Hieronymusu Cocku, kjer se je prek grafičnih listov spoznal z deli italijanskega manierizma. Z dosežki južne renesanse se je neposredneje srečal tudi ob svojem potovanju v Italijo leta 1554, dve leti pred tem pa se je mudil še v Franciji. A zdi se, da ga je italijanska umetnost pustila bolj kot ne neprizadetega.

Ob vrnitvi na Nizozemsko se je začel ukvarjati z izdelavo bakrorezov, predvsem slikarstvu pa se je posvetil po letu 1563, ko se je preselil v Antwerpen. Med slikarji, ki so pomembno vplivali na Brueglovo delo, ne moremo mimo Boscha in njegovega smisla za gostobesedno pripovedništvo. A Brueglovo slikarstvo je mnogo bolj umirjeno in vseobče.
Naj nas po Brueglovem slikarstvu in mrzli nizozemski pokrajini popeljejo kar njegova dela sama.












Pieter Bruegel st., Flamski pregovori, 1559. Slika je nekakšna zbirka ljudske tradicije Brueglove dežele. Kot je zanj značilno, gradi prizorišče tako, da vanj natrpa številne prizore, pri tem pa ne razbija enotnosti dela, ki ga nudi pokrajinski okvir. Množico figur zna podati kot živ element, tega pa individualizira v tisočerih značajskih potezah upodobljencev.
Pieter Bruegel st., Otroške igre, 1560. Kot je značilno za večino Brueglovih del, je tudi to upodobljeno z visoko dvignjene perspektive. Ta omogoča pogled na množico otrok, ki je vsak zaposlen z drugačno igro. Upodobljenih je 230 otrok, ki se zabavajo z igranjem 90 različnih iger, med katerimi je veliko takih, ki jih še danes dobro poznamo.
Pieter Bruegel st., Zmagoslavje smrti, 1562. Gre za upodobitev stare srednjeveške motivike in gotovo sodi ravno Brueglova obdelava med tiste najgrozljivejše. Prizor je postavljen v opustošeno in mrtvo pokrajino, po kateri se valijo legije okostnjakov, ki širijo strah in trepet. Temačno pokrajino, v kateri z grozo opazujemo strašno usodo ljudi, enako neprizanesljivo tako do podložnikov kot kraljev osvetljujejo le ognjeni zublji, s katerimi je slikar opomnil na ogenj pekla ...
… Pozorno sledenje od enega mučenja grešnikov do drugega nas pripelje v desni spodnji kot slike, kjer vidimo zaljubljeni par, ki se brezskrbno zabava s petjem in se še ne zaveda minljivosti in neizbežnega konca. (Detajl slike Zmagoslavje smrti).
Pieter Bruegel st.,Indija Koromandija, 1567. Slika prikazuje tri može različnega stanu - plemiča, kmeta in vojščaka. Vse tri je požrešnost tako premamila, da so nič kaj plemenito, ampak prav nemarno obležali pod mizo. Slika je še v Boschevi tradiciji polna detajlov (primer je bežeče jajce na spodnjem delu slike), ki vsak dopolnjuje glavni moralni poudarek zgodbe.
Pieter Bruegel st.,Vrnitev lovcev ali januar, 1565. V ciklu šestih slik (ohranilo se jih je pet), kjer je vsaka namenjena prikazu določenega meseca in opravil, ki se v tem času opravljajo, je Bruegel upodobil sijajne 'portrete' severnoevropske pokrajine. Z barvno paleto in fizičnimi potezami je ujel vzdušje mraza in vetra, ki seže naravnost do kosti. Zima se razteza prek zamrznjenih jezer vse do gorskih vrhov v daljavi, ki je še poudarjena z letečo ptico v zraku.
Pieter Bruegel st., Mračen dan ali februar, 1565. Če zimski prizori v zahodnoevropskem slikarstvu niso novi - spomnimo se le celostranskih iluminacij bratov Limburg v Sijajnem horariju vojvode Berryjskega - pa je upodobitev nečesa takega, kot je mračni dan, gotovo nekaj novega. Slika je znova polna številnih podrobnosti, ki skupaj ustvarjajo turobno, mračno, neprijetno vzdušje februarskega dne, v katerem kmetje obrezujejo drevje. Na sliki ni ničesar dramatičnega, ni poigravanj s svetlobo in senco kot pri zimskem prizoru, sta le teža in vsakdanjost tega vlažnega dneva.
Pieter Bruegel st., Žetev ali avgust, 1565. Čisto nasprotje mrzlim in vlažnim zimskim mesecem je svetel in topel avgustovski dan, kjer vidimo skupino kmetov, ki žanjejo, in drugo, ki si je ravno vzela čas za malico in počitek. Upodobitev napora kmetov je torej postavljena v naravo, ki daje zlato žitno bogastvo.
Pieter Bruegel starejši: Parabola o slepih, 1568. Slikar je upodobil šest slepih mož, ki hodijo eden za drugim. Tisti, ki jih vodi, je padel v luknjo, kaj kmalu mu bo sledil tudi drugi v vrsti in tako naprej. Gre za eno najstrašljivejših upodobitev revnosti človeka. Kot je značilno tudi za druga Brueglova dela, izžareva iz slike neka tragičnost in bolečina, ki pa ne zmanjšujeta energije, s katero je moralna sodba še dodatno podčrtana.
Pieter Bruegel: Kmečka poroka, okoli 1568. Ta slika sodi med tista dela, ki so Bruegla najbolj zaznamovala kot slikarja nizozemskega kmečkega življenja. Miza s svati je diagonalno postavljena v skedenj, največji prostor kmetije. Nevesta sedi sredi mize, nanjo pa opozarja papirnata krona nad njeno glavo. V njeni bližini vidimo moža v črni opravi, ki sedi na lesenem stolu. To je notar, ki je poskrbel za poročno pogodbo. Na robu mize pa vidimo posestnika, oblečenega po španski modi. Zaman iščemo ženina, saj so tega k nevesti pripeljali šele na večer poročnega dne.
Pieter Bruegel st.: Kmečki ples, okoli 1568-1569. Znova je pred nami prizor slavja na podeželju, ki nam ponuja spoznavanje nizozemskih običajev 16. stoletja. Gre za odprtje vaškega sejma Kermesse s tradicionalnim plesom, ki ga izvajata dva para. Tokrat je Bruegel spustil perspektivo in opazovalca postavil v višino protagonistov.,