V STOPkastu na Ta veseli dan kulture pod drobnogled jemljemo avdiovizualni sektor z režiserko Sonjo Prosenc, igralcem Sašo Tabakovićem in producentom Danijelom Hočevarjem.

Strateški načrt, ki so ga pripravila društva, povezana v Zvezo slovenskih filmskih ustvarjalcev, je zelo netipičen dokument za našo kulturno politiko, saj je nastajal od spodaj navzgor, torej v stroki, in to z zelo jasnima vizijo in akcijskim načrtom razvoja AV-področja vse do leta 2030.

Zato smo STOPkast začeli z vprašanjem: Da se zgodi kaj takega, je potreben premik v glavah. Ali mislite, da je ta res mogoč? "Če je nam uspelo, predvidevam, da lahko skozi en tak načrt naredijo premik vsi," je želja producenta Danijela Hočevarja. Filmarji namreč ves čas poslušajo, kako nenehno jemljejo, so zajedavci proračuna, zato so želeli s tem dokumentom pokazati "da je ta napačna podoba še bolj zgrešena, kot smo mislili mi sami. Namreč gre za eno resno industrijsko panogo."

Načrt tako razkriva številke, neverjetne za katero koli drugo kulturno-umetniško dejavnost – 250 milijonov evrov prihodkov na letni ravni (in to brez upoštevanja multiplikatorja, ki je 1,8!), 50 milijonov vplačil v davčno blagajno. "Ta načrt do leta 2030 predvideva, ob ugodnih gibanjih in hitrem odzivu politike, štirikratno povečanje te številke. Mi nismo samo kulturna panoga, so segmenti, ki jih je treba premakniti v druge resorje," doda Hočevar. Po vzoru Avstrije zato predvidevajo prenos nekaterih pristojnosti s kulturnega na gospodarsko ministrstvo, kot so denarna povračila, promocija s pomočjo STO-ja in SPIRIT-a, seznam lokacij, olajšanje pridobivanja dovoljenj in snemanj, trženje Slovenije kot filmske destinacije, učinkovito delovanje filmske komisije v ta namen. "Slovenija je zaradi svoje majhnosti in geografskega položaja izjemno primerna za filmska snemanja, ker omogoča enostavne premike v neko drugo naravno okolje," producentsko privlačnost za tuje kolege še pojasni eden najvidnejših producentov pri nas.

Pričakovanja filmskih režiserjev in režiserk strne Sonja Prosenc: "Pri vsem tem je zelo pomembno, da so lokalne skupnosti in država sposobni biti hitri, odzivni, se pravi, da se problemi ne rešujejo parcialno, ad hoc, ko do njih pride, ampak da se poiščejo sistemske rešitve." "In prav zato je treba spremeniti zakonodajo", njeno misel nadaljuje Saša Tabaković.

Sistemska ureditev je drugi od petih ciljev strateškega načrta; torej, izkoriščeni gospodarski potencial, celovit sistem, ustrezni obseg financiranja, kontinuirani mednarodni uspehi ter AV kot gradnik slovenske kulture.

"Je pa zakonodaja na področju AV-industrije izjemno razpršena. Imamo zakon o filmskem centru, krovni zakon na področju kulture, zakon o RTV in pokazalo se je, da so cilji, vizije, ker nimamo krovne zakonodaje, težje dosegljivi," je jasen dramski in filmski igralec Saša Tabaković glede potrebe po enotnem zakonu o slovenski AV-industriji, poleg tega pa so ločene tudi institucije: "Imamo filmski center, Kinoteko, Viba film, filmski arhiv, v končni fazi tudi RTV, zato je tudi predlog ustanovitve krovnega filmskega inštituta za lažje delovanje. Moramo se zavedati, da je snemanje filma izjemno kompleksna stvar, ima svoje specifike, od razpisov, produkcije do postprodukcije, distribucije in arhiviranja filmov, zato ni dobro, da je to razpršeno."

RTV je v načrtu posebej poudarjen, kar ne preseneča, saj vsak relevanten javni medij v Evropi vlaga v razvoj domačega AV-sektorja; so pa presenetljivi podatki – RTV namreč letno financira približno dva igrana filma ali TV-seriji v lastni produkciji, to pa je desetkrat manj od preostalih držav nekdanje Jugoslavije. Za Tabakovića še dejstvo več, ki kaže, kako zelo je slovenski film podfinanciran: "Težava je v tem, da nas prehitevajo vse evropske države. Tudi glede sredstev za koprodukcijo celo Kosovo namenja več denarja. Če so finance tako nizke, če nimamo sistema, ki bi celovito peljal film od samega začetka pa do njegovega arhiviranja, je potem tudi mednarodno sodelovanje toliko težje. Ker smo podfinancirani, se tudi ne moremo spuščati v neke večje mednarodne koprodukcije, saj za to preprosto nimamo pogojev. In če se vrnemo k nacionalni televiziji, zgledi v tujini so, tako kot glede novega filmskega inštituta." Še več, zanje je treba pogledati le čez mejo, na Hrvaško, kjer je kinematografija v šestih, sedmih letih "eksplodirala".

Sonja Prosenc bistvo novoustanovljenega inštituta vidi kot boljšo možnost razvoja področja pod neko skupno vizijo, Danijel Hočevar pa poudari, da so v tem fragmentiranem okolju že večkrat dokazali, da so lahko dober servis za tujega partnerja, kreativno, tehnično in finančno, ali da so sposobni ustvariti kakovostne filme za občinstvo, "ampak prišli smo do limita. In primeri najboljših praks iz Evrope, Francija ali pa skandinavske države kažejo, da je največ uspeha v državah, kjer so se zavedali gospodarskega pomena AV-industrije in medresorske umestitve institucije, ki jo vodi." Pri tem ponovno navaja fenomen Kosova z občutno slabšo gospodarsko sliko, a z razliko v zavedanju gospodarskega potenciala filma za državo.

In kakšna je ta ustvarjalna stiska, ko tekmuješ v svetovni tekmi, pa ni denarja za zahtevnejše žanre, recimo zgodovinske drame, ko se zdi uvrstitev na canski filmski festival nedosegljiva – treba je vedeti, da je sofinanciranje posameznega filma pri nas podpovprečno na ravni Unije, da je na SFC-ju letos za ves programski del odmerjenih le 5,5 milijona evrov, povprečni evropski film pa se giblje med 1,5 in 2 milijona. "Ne gre samo za neke kostumske drame, zgodovinske filme, ki zahtevajo sami po sebi večje proračune," stanje stvari oriše režiserka Prosenc, "jasno je, da v zadnjih letih slovenski film zelo dobro prodira na večje festivale, ampak s kratkimi filmi. Mogoče s prvenci, ki lažje tekmujejo v stranskih sekcijah, kjer je dosti filmov narejenih z manj denarja. Za vse avtorje, ki pa so že posneli dva filma, za njihov tretji, četrti film, je pa to dejansko tekma s filmi, ki so narejeni za 5, 10 milijonov. Gre tudi za to, da je težko pridobiti nekega avtorja, ki stane več, ali pa podaljšati proces produkcije. Se pravi, ne gre samo za to, da smo kreativno omejeni pri pisanju scenarijev, ampak tudi pri sami realizaciji. Ja, smo zelo omejeni!"

Ustvarjalec si seveda želi različnih možnosti v avtorskem smislu, nadaljuje igralec Tabaković, "da lahko vsak režiser, scenarist do konca izkusi, katera je tista estetika, ki ji želi slediti, pripadati. Hkrati pa je zelo pomembno razvijati tudi lastni habitus, igralski metje znotraj različnih žanrov in estetike. In tukaj smo slovenski filmski ustvarjalci prikrajšani."

Zunajproračunski viri so še ena pomanjkljivost našega ne-sistema; o njih ustvarjalci prepričujejo odločevalce že desetletje, v razvitih filmskih okoljih so stalnica, saj vsakdo v verigi vanj tudi vlaga. Pri nas pa celo evropske direktive o AVMS-ju ne implementiramo na način, da bi morali v naš AV-ekosistem vlagati tudi tuji ponudniki. Je že tujina pokazala, da se to ponudnikom tudi splača, je jasen Tabaković in spet navede Hrvaško: "Ko so pred petimi leti sprejeli krovni zakon, so vanj umestili tudi člen glede dolžnosti, da so torej vsi tisti, ki ponujajo AV-vsebine, od nacionalne televizije in telekomunikacijskih operaterjev do ponudnikov videa na zahtevo, obvezani vlagati v AV-sektor, na podlagi katerega se razvija domača AV-produkcija. In ponudniki niso na slabšem, saj so povečali število naročnikov, ne samo s ponudbo tuje, ampak domače produkcije. Hkrati pa se na takšen način tudi razvija mentaliteta, da so vsi ponudniki storitev odgovorni za to, kakšna je ponudba, da je tudi njihova odgovornost, ki se tiče javnega dobrega, javnega interesa."

Celo v Srbiji velja enako, in to je privedlo k razmahu srbskih serij, dopolni Hočevar, ki zato upa, da bo kaj takega čim prej uvedeno tudi v naš pravni red: "Mislim, mi postajamo res nekak, meni popolnoma nerazumljiv, otoček nečesa popolnoma nejasnega."

In izkušnja režiserke Zgodovine ljubezni, ki je nastala tudi s pomočjo norveškega filmskega inštituta: "Izkušnja je bila zelo dobra, veliko so nam ponudili, v smislu ustvarjalcev kot produkcijskem, da smo lahko res naredili film, kot je bil zamišljen, da ni bilo treba sklepati nekih kompromisov, lahko smo snemali glasbo s simfoničnim orkestrom. Ampak pomembna stvar pri vsem tem je vzajemnost med državami. Se pravi, Norveška ali katera druga država ne bo v nedogled sofinancirala naših, večinsko slovenskih filmov, če ne bomo tudi mi pokazali pripravljenosti glede financiranja njihovih filmov, sodelovanja pri njih. In tu se zatika."

Sorodna novica "Financiranje slovenskega filma je bilo najprej drama, v letu 2020 tragedija, danes pa je absurd"

Četudi je Slovenija podpisnica nekaterih dvostranskih sporazumov med državami, tudi s Francijo že od leta 2011, morajo taki sporazumi zaživeti; to se je obrestovalo grški, gruzijski ali romunski kinematografiji. "A ne gre le za sporazum, temveč za to, da je njim uspelo ustvariti neko množico filmov, ki so jo lahko imenovali romunski val, grški val. Pri nas, ko dosegamo neke uspehe na mednarodnih festivalih, je pa to zelo nekontinuirano, presledki med filmi so zelo dolgi. To pomeni, da ko po veliko letih dobiš naslednji film, se lahko človeku zelo hitro zgodi, da si niti ne upa tvegati, in se ustvari neka povratna zanka, kjer si mogoče upaš tvegati pri nekih manjših projektih, pri kratkih filmih, mogoče tudi kakšnem dokumentarcu, ki nima velikega proračuna," ustvarjalno neizkoriščeni potencial opaža Sonja Prosenc. In ob strateškem načrtu za prepoznavo gospodarskega potenciala pozove še k ureditvi okolja za ustvarjalce, "kjer se počutimo varne, da lahko tvegamo. Da lahko posledično tu in tam nastane res neki presežek."

Saša Tabaković spomni, da gre tudi za duhovno izročilo neke države, našega naroda. Zato pred poslušanjem ali gledanjem STOPkasta še ena njegova misel, zakaj je ob poplavi tuje produkcije edino prav, da lahko gledamo filme v slovenskem jeziku: "Veliko govorimo na dan kulture, 8. februarja, kako je narodna identiteta izjemno pomembna, kako je kulturno izročilo pomembno, ampak do tega se pa obnašamo zelo parcialno, zanemarjamo to področje. AV-sektor je tisti sektor, ki je od javnosti najbolj percipiran. S tem ne želim dajati v podrejen položaj neke druge estetike, umetniške prakse, ampak okrepiti zavedanje o tem. In če je še v času Jugoslavije ta zavest obstajala, je zdaj pravzaprav zelo bizarno, da se v času samostojne države pogovarjamo na tak način."

Morda še za boljši uvid, zakaj smo tokratni podkast namenili temu, da govorimo TUDI in PREDVSEM o denarju, ko govorimo o filmu – kot poudari Danijel Hočevar, je imel canski zmagovalec, film Trikotnik žalosti Rubena Östlunda predračun 10 milijonov evrov. Film Telesce, ki ga je Hočevar soproduciral, pa 2,5 milijona – za debitantski film z višino sredstev, ki jih ni prejel še noben slovenski celovečerni film.