Nemara je kreacija japonskega arhitekta Sovja Fudžimota najboljša med vsemi, no, ob tisti izjemnosti avtorjev Rema Koolhaasa in Cecila Balmonda, ki je bila postavljena 2006, je drugi najboljši, ali pa, recimo, tretji.

Poprej jih je bilo na vrtu manjše, a zelo vplivne likovne galerije še pet. Prvi med njimi, z letnico 2000, je bil tisti Zahe Hadid. Najslavnejši superarhitektki so sledili projekti Daniela Libeskinda, Oscarja Niemeyerja ter skupni Alvara Size in Eduarda Souta de Moure, njun je zrasel leta 2005.

Mimogrede, Serpentinski paviljon je tam zdaj že trinajsto leto zapored, saj leta 2004 zaradi finančne oseke ta ni bil dokončan.

Po nastopu dvojca Koolhaas-Balmond je leta 2007 v Hyde Parku obiskovalce razveseljevala postavitev Olafura Eliassona in Kjetila Thorsena.

Prvi, ki sem ga izkusil, je bil tisti leseni Franka Gehryja (2008). In letošnji mu je še kar podoben. Gehryjev je bil zabaven, sorazmerno glomazen, zaradi lesene konstrukcije pa zelo topel, domač. Sledil je nastop tokijskega studija SANAA ali arhitektov Kazuya Sejime in Ryue Nishizawa. Pavilijon SANAA je bil prosojen, krhek, a še kako očarljiv. Pločevinaste ploskve, ki so delovale kot labirint neštetih konkavno-konveksnih zrcal, je presenetljivo vplival na staro in mlado, pa tudi na domače ljubljence. Vse se je valjalo, pa čeravno po betonskih tleh. Vsakdo s fotoaparatom je slikal sebe in obenem še svoje trenutne kolege. Res je bil žur, tak, da se ga težko opiše. Ni naključje, da Fudžimotov paviljon vsaj napol povzema zračnost, igrivost in lahkotno občutje tistega njegovih rojakov.

Fudžimotova 3D-mreža je zelo simetričen, zelo preprost “izum”. Vseeno pa avtorjeva trditev, da je si je prizadeval zdužiti naravo z umetnim, povsem zdrži. Ko od daleč opazuješ goste paviljona, se zdi, da ti lebdijo v zraku, ali pa te prizor spomni na drevesno krošnjo, kjer vedri jata ptic.

Poudarjena namembnost, ločeni prostori, raznovrstnost bivanjske izkušnje - to sta priskrbela paviljona Jeana Nouvela (2010) in Petra Zumthora (2011). Ob tem, da je bil Francozov prispevek povsem funky, Švicarjev pa bolj kot ne kočarski, če ne kar planšarski.
Lanski skoraj-podzemni konstrukt trojice Herzog & de Meuron + Aj Vejvej (2x Švicar + Kitajec!) je bil, priznam, tudi zelo vpadljiv in prepričljiv, pa še politično iskrivo nekorekten za povrh. Bistroumje v temnih odtenkih? Podpišem.

42-letni Fudžimoto je središčni prostor paviljona ohranil prazen. V tem je zdaj povsem udobno urejena kavarna. To je prevzela petična blagovnica Fortnum & Mason. Njen menu je skromen, a še kako gosposki. Dekofeinski latte in karamelizirani oreščki ter stekleničke japonskega piva gredo najbolje. Škatlice s piškoti niti ne. Vse kaj drugega dobite - kje drugje!

Streho je arhitekt paviljonu priskrbel tako, da je na višja ali najvišja nadstropja mrežaste konstrukcije namestil krožnate kose pleksi stekla s premerom kakih 70 centimetrov. Nekaj teh gradnikov je tudi ob skrajnih stranskih robovih v teh najvišjih legah. In streha drži, povsem drži. Ok, le na dveh točkah, a teh dveh le ob vhodu v paviljonsko sredico, je ob nalivu opaziti malenkostno nedoslednost projektanta. Toda luž tudi ob vztrajnem dežju najbrž ne bo. Pa tudi vroče pod skoraj nevidno sestavljeno plastično stekleno streho ni.

Smart minimalizen, ponovim. Lep je, lep.

Serpentinski paviljoni bodo zagotovo tudi v prihodnje ostali nič drugega kot najbolj žlahtne vaje čistega arhitekturnega uma - obsojeni na čudovitost.