Gre za dokumente s sodnega procesa v Frankfurtu, ki je trajal med letoma 1963 in 1965, na katerem so sodili nekdanjim uslužbencem koncentracijskega taborišča Auschwitz - Birkenau na Poljskem, ki je delovalo od leta 1940 do 1945.

Najpomembnejše sojenje esesovcem v ZRN-ju
Po podatkih Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) sodno dokumentacijo sestavlja 454 kompletov sodnih spisov in 103 zvočni trakovi. To sojenje je bilo največje, najdaljše, najbolj javno izpostavljeno in velja tudi za najpomembnejše sojenje storilcem holokavsta, kar se jih je odvilo v takratni zahodni nemški republiki (ZNR).

Med obtoženci tudi en nekdanji interniranec
V sodni dvorani so sedeli trije sodniki in šest porotnikov (imeli so tudi dva nadomestna sodnika in pet nadomestnih porotnikov), štirje tožilci, trije zastopniki tako oškodovancev kot tožilcev, 19 odvetnikov in 22 obtožencev, med katerimi je bilo 21 esesovcev in en nekdanji interniranec, zaslišali pa so 360 prič.

V Zahodni Nemčiji je bilo raziskovanje nacističnih zločinov tudi skoraj dve desetletji po vojni še vedno zelo nezaželeno. Da so zločince postavili pred sodišče, se velika zasluga pripisuje nekdanjemu generalnemu državnemu tožilcu v Hessnu Fritzu Bauerju.

Skoraj dve leti trajajoče sojenje
Bauer je namreč konec 50. let prejšnjega stoletja od nekega novinarja dobil seznam na begu ustreljenih internirancev, ki mu ga je izročil eden od preživelih iz Auschwitza. Glede na zgodovinske vire naj bi poskušalo pobegniti okoli 700 internirancev, le 300 naj bi jih bilo pri tem uspešnih. Bauer je poskrbel, da je ta seznam prišel v roke zveznega sodišča, ki je 20. decembra 1963 sprožilo proces v Frankfurtu. Sojenje se je sklenilo skoraj dve leti in pol kasneje, natačneje 20. avgusta 1965.

Ob vpisu na seznam so pri Unescovi nemški komisiji v Bonnu spomnili, da gre za dokumente sodnega procesa, ki je poboj milijonov Judov, pripadnikov manjšin in političnih nasprotnikov nacionalsocialističnega režima prvikrat v celotnem obsegu razprostrl pred nemško javnostjo.

Pet let delujoče taborišče
Začetki taborišča v Auschwitzu segajo v januar 1940, ko so se nacistične oblasti odločile, da v bližini poljskega mesta Oswiecim zgradijo koncentracijsko taborišče, ki je bilo sprva namenjeno za poljske politične zapornike in sovjetske vojne ujetnike, pri katerih so nacisti že začeli izvajati prakso prisilnega dela v okoliških tovarnah.

27. januarja 1945 so pripadniki Rdeče armade vkorakali v koncentracijsko taborišče na jugu Poljske in osvobodili nekaj več kot 7.000 bolnih in umirajočih zapornikov. To je bila le peščica vseh, ki so jih nacisti v skoraj petih letih zaprli v Auschiwtzu, kamor je bilo med vojno skupno prepeljanih okoli 1,3 milijona ljudi. Od lakote, bolezni, izčrpanosti ali v plinskih celicah jih je umrlo najmanj 1,1 milijona, od tega milijon Judov.