Postavitev kipa na Krekovem trgu je spodbudila lanska 120. obletnica njenega rojstva in letošnja 60. obletnica smrti. Gre za umetniško darilo Ane Ćetković Vodovnik in njenega soproga akademskega kiparja Vasilija Ćetkovića - Vaska, ki ponazarja, kako Alma s svojo Eriko (to je bil pisalni stroj, ne hčerka) odhaja na železniško postajo in v svet. Zanimanje za vedoželjno, svobodomiselno in pogumno popotnico je v kiparju ob prebiranju knjig vzbudila njegova žena. Karlinova je med letoma 1919 in 1927 potovala okoli sveta in v osmih letih med drugim obiskala eksotične kraje v Južni Ameriki, Afriki, Avstraliji in Aziji. Svoja potopisna doživetja ter običaje, vraže, noše in življenjske navade različnih kultur in ljudstev je zapisovala in tkala v zgodbe.

Zapostavljena in malo pozabljena
Kulturno in literarno dediščino Alme Karlin smo Slovenci znova začeli odkrivati šele v zadnjih dvajsetih letih, vse dotlej pa so bili njeni potopisi, novele, črtice in članki bolj kot ne pozabljeni, saj so jo zaradi dejstva, da je pisala v nemškem jeziku, v nekdanji državi odrivali na stran. Pri tem je verjetno šlo predvsem za vzroke ideološke narave in predsodke do vsega, kar je dišalo po nemštvu. Tako smo do leta 1990 imeli le en prevod njenega romana Samotno potovanje, ki je bilo - tako kot njena druga dela - pred 2. svetovno vojno pri naših bralcih med bolj priljubljenimi čtivi. Po letu 1990 smo dobili prevode 15. raznovrstnih del Karlinove, od potopisnih romanov, novel in zgodb do spominskih zapisov o drugi svetovni vojni.

Slovenska pisateljica, ki je pisala v nemškem jeziku
Poliglotka Alma je kot večina tedanjega meščanstva govorila in pisala v nemškem jeziku, po končani srednji šoli v Gradcu pa je v Londonu študirala angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, finščino, ruščino in španščino, pozneje pa se je učila še perzijščino, kitajščino in japonščino. Pri vsem tem znanju le slovenskega jezika ni govorila najbolje in ga tudi uporabljala ni veliko. V nemščini je napisala več kot 50 del, a jo je Jerneja Jezernik, avtorica knjige Alma M. Karlin - državljanka sveta, ne glede na zgornja dejstva uvrstila med slovenske pisateljice. Jezernikova namreč meni, da je bila nemščina za Karlinovo zgolj izrazno sredstvo miselnega in čustvenega doživljanja.

Bogata – ne le literarna - zapuščina
Svoja popotovanja je natančno popisala, ob tem pa na njih kupovala in zbirala razne predmete, ki jih je nato navadno z ladijsko pošto pošiljala domov, in ker ni imela fotoaparata, je pogosto kupovala tudi razglednice ali pa je zanimivosti skicirala sama. Sestavljala je tudi herbarije, a sta se ohranila le dva, iz Avstralije in Nove Zelandije, obstaja pa tudi obsežen album s slikami ali ilustracijami flore in favne eksotičnih južnomorskih otokov.

Predmete pa, ki jih je Karlinova pošiljala in prinesla v Slovenijo, je njena najboljša prijateljica, slikarka Thea Schreiber Gamelin, ki je z Almo do njene smrti živela na Pečovniku nad Celjem, podarila Pokrajinskemu muzeju v Celju. Tamkajšnji muzejski kustost Vladimir Šlibar in Ksenija Baraga sta razstavo Alma M. Karlin - poti odprla že leta 1982. Trenutno je kot občasna razstava na ogled v celjskem Pokrajinskem muzeju, na ogled pa so tudi predmeti, ki jih do zdaj javnost še ni poznala. Gre za zgoraj omenjene razglednice, herbarija in celo eksotične živale v formaldehidu.

Vse večja kulturna veljava
Celjska občina je že pred desetletjem začela obnovo in sanacijo hiše na Pečovniku - zadnjega domovanja Karlinove, odkupila zemljišče in hišo z odlogom razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. Leta 2003 je kot investitorka spomenik tudi v celoti gradbeno statično sanirala. V okviru didaktičnih ur celjska Srednja šola za gradbeništvo v okviru projekta Unesco ASPnet končuje gradbeno-obrtna dela. Mestni muzej v Celju pa je izdal zbornik Almine meje in margine v treh sklopih, ki vsebuje najnovejše izsledke iz Alminega življenja, opis zapuščine, ohranjene v različnih celjskih institucijah, in zapise zgodb, ki so jih o Almi povedali drugi.