SPREJEM PRI SIMONITIJU

Minister za kulturo Vasko Simoniti je v Vili Podrožnik sprejel letošnja Prešernova nagrajenca in nagrajence Prešernovega sklada.

Plodovit pogovor s šefom resornega ministrstva.

V slavnostnem govoru je poudaril, da je za velike, prelomne korake v življenju in umetnosti potreben pogum, ki z nadarjenostjo obrodi vrhunske stvaritve. Tovrstni pogum je pokazal Prešeren, dokazujejo pa ga tudi letošnji Prešernovi nagrajenci. Kulturni minister si želi, da bi bila slovenska kultura prostor osebnega dostojanstva in poštenega soočanja umetniških potencialov in pogledov na svet, ne pa pritlehno tekmovališče. Sprejema so se udeležili še Aleš Jan, člani Upravnega odbora sklada in predsedniki posameznih komisij.

Človeška razsežnost v Prešernovih delih
Simoniti je spomnil tudi na današnje dojemanje našega največjega pesnika, ki postaja plod demagogije, izpraznjen mit in ikona. Toda: "Prešeren je vznemirljiv sogovornik tudi danes, če le beremo njegovo poezijo. Njegova poezija namreč zlahka kljubuje času; v slovenski in evropski prostor prinaša brezčasno duhovno - človeško razsežnost."
Vzporednica med velikim poetom in današnjimi umetniki
Minister za kulturo je potegnil vzporednico med težavami, s katerimi se je zaradi svoje nadpovprečnosti in vizionarstva v svojem času srečeval Prešeren, in s težavami, ki pestijo današnje umetnike. Prav tako kot včasih je še zdaj največ pozornosti namenjene "bleščavim učinkom množičnih slepil", namesto da bi prepoznali prava umetniška dela. "A pravi umetniki vztrajajo, ker jo to njihova življenjska poklicanost, usoda, nuja," je menil slavnostni govornik.

Srečno življenje - dolgočasno življenje?
"Tudi današnji čas posamezniku, posebej pa še umetniku, ne prizanaša s cinizmom, majhnostjo in predsodki. A biti nenehno srečen – kaj ne dela to življenja brezupno dolgočasnega in medlega? Jules Michelet, francoski zgodovinar in Prešernov sodobnik, pravi, da srečni ljudje nimajo zgodovine. Tudi Prešeren se je v motu Poezij odrekel ugodju praznine in izrekel pritrditev življenju, ki je človeško polno le, če pozna up in strah."

Čas za priznanje
Tudi pot letošnjih nagrajencev je bila polna odrekanj in tveganj, je opozoril Simoniti, a so bili kljub temu ves čas zvesti svojemu razumevanju. Nekateri za svoje delo niso prejeli pravega priznanja. "A v času, ki vse zasipa s peskom pozabe, se izriše umetnikova resnična moč. In tej moči izrekamo priznanje v teh dneh. Doživljamo jo kot pogovor, kot dialog z ljudmi, ki nam lahko veliko povedo. Ponotranjili bomo njihovo sporočilo. To nam ne bo prineslo le estetskih užitkov, upajmo, da bomo zaradi njih postali tudi boljši ljudje," je zaključil minister za kulturo Vasko Simoniti.