

V klubu Lili Novy je Strniševe pesmi prebiral igralec Jernej Šugman, sledila je projekcija posnetka samospeva Lutka za mezzosopran, kljunasto flavto, violončelo in klavir skladateljice Brine Jež Brezavšček. Prisluhnili so pesmim Prijatelj, Večerna pravljica, Lutka I-V, Vrba I-V in Barbarova molitev. Glasbo na posnetku, tega hrani arhiv RTV Slovenija, so poustvarili Eva Novšak Houška (mezzosopran), Klemen Ramovš (kljunasta flavta), Vladimir Kovačič (violončelo) in Brina Jež Brezavšček (klavir).
Strniševa pesnitev Sanje leta je tudi del programa koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Pesnitev je bila navdih za kantato skladateljice Jež-Brezavščkove za mešani zbor in orkester. Brina Jež Brezavšček je ob koncu šolanja na Akademiji za glasbo v Ljubljani uglasbila tri izmed pesmi iz cikla Lutka Gregorja Strniše, v njegovih pesmih pa tudi sicer našla svet prizorov, dogajanj in podob, ki so jo pritegovali in omogočali razvoj kompozicijskega jezika, s katerim je mogla vstopati v te svetove in jim dodati glasbeno dimenzijo.
Metafore, ki se razkrivajo na edinstven način
Pesnik, dramatik in esejist Gregor Strniša – rodil se je leta 1930 – je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1961 diplomiral iz germanistike. Zatem se je popolnoma posvetil pisanju. Pri pesnjenju je izhajal iz simbolističnega doživljanja negativne metafizične transcendence, zla in totalitarizma. Vpletal je eksistencialistične prvine in povzemal arhetipske mite, za njegovo delo sta značilna tudi kitična oblika in esteticizem v rabi jezika in metafor, ki se razkrivajo na edinstven način.
Strniševa poezija je izšla v zbirkah Mozaiki (1959), Odisej (1963), Zvezde (1965), Oko (1974), Jajce (1975) in Vesolje (1983). Nadčasno nasilje in grozljivo človekovo uničevalnost pa je osvetlil v pesniških dramah Samorog (uprizorjena leta 1968), Žabe (1970), Ljudožerci (1977) in Driada (1974). Literat, ki je leta 1964 dobil nagrado Prešernovega sklada in leta 1986 Prešernovo nagrado, je pisal tudi esejistično pripovedno prozo (Rhombos), mladinska pripovedna dela (Kvadrat pa Pika, Potovanje z bršljanom, Jedca Mesca, Lučka Regrat), radijske igre (Mavrična krila) ter besedila za popevke.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje