Ulay, nekdanji ljubezenski partner Marine Abramović, je zmagal v sodni bitki, ki jo je sprožil sam: menil je namreč, da je najslavnejša umetnica performansa kršila sporazum glede njunega skupnega dela. Abramovićeva in Ulay, ki se je leta 1943 v Nemčiji rodil kot Frank Uwe Laysiepen, sta bila ljubezensko in poklicno povezana več kot desetletje, v tem času sta ustvarila več del, v katerih sta raziskovala svoj partnerski odnos. Vsak svojo pot sta šla leta 1988.

Njuna zveza je spet prišla v ospredje leta 2010 med njenim performansom The Artist is Present (Umetnica je prisotna) v newyorškem Muzeju moderne umetnosti, med katerim je Marina tri mesece po deset ur na dan in šest dni na teden (skupaj točno 736 ur in pol) sedela na stolu, obiskovali pa so jo naključni obiskovalci muzeja in ji zrli v oči. Nepričakovano je prišel tudi Ulay, kar jo je spravilo v jok. Posnetek njunega srečanja, ki je na YouTubu dosegel več milijonov ogledov, se je nato znašel tudi v istoimenskem dokumentarcu o umetnici srbskega rodu, ki bo konec novembra praznovala 70. rojstni dan in se je je prijel vzdevek "babica umetnosti preformansa".

Lani pa je Ulay, ki si je leta 2009 poleg Amsterdama uredil bivališče tudi v Ljubljani in je slovenski režier Damjan Kozole o njem posnel film Projekt rak, proti nekdanji življenjski sopotnici vložil tožbo, v kateri je trdil, da je Marina kršila pogodbo, ki sta jo leta 1999 podpisala glede skupnih del. Abramovićeva naj mu ne bi odštela ustreznega odstotka od prodaje del, še več, v 16 letih naj bi ga izplačala le štirikrat.

Sodišče v Amsterdamu je zdaj odločilo, da je Ulay upravičen do 20 odstotkov zaslužka od njunih del, kot je tudi zapisano v izvirni pogodbi, Abramovićeva mu mora za nazaj plačati več kot 250.000 evrov in pokriti sodne stroške v vrednosti 23.000 evrov. Hkrati pa mora jasno označiti njuna skupna dela: tista, ki so nastala med letoma 1876 in 1980, z "Ulay/Abramović", tista, ki sta jih ustvarila med letoma 1981 in 1988, pa "Abramović/Ulay".