Posebnost njegovega raziskovanja je bila terensko delo. V nasprotju s "kabinetnimi znanstveniki" je gradivo za svoja znanstvena dela pridobival med ljudmi in ustvarjalci. Med svojimi pogostimi obiski Rezije je preučeval narečja Rezijanov. Zbral je izjemno količino posnetkov pripovednega in pesemskega izročila Rezije ter izdal knjigi Zverinice iz Rezije in Rožice iz Rezije. Nekaj pravljic iz njegovih zapisov je izšlo tudi v tujih prevodih.

Zanimanje predvsem za obrobne pokrajine
Matičetov se je rodil 10. septembra 1919 v Koprivi na Krasu, leta 1929 je bil vpisan na gimnazijo v Kopru in naslednje leto prepisan v Gorico. Po maturi na državnem klasičnem liceju v Gorici leta 1938 je odšel v Padovo na filozofsko fakulteto. Nato je v Ljubljani doktoriral na temo folklorne študije Sežgani in prerojeni človek pod mentorstvom Ivana Grafenauerja.

Raziskoval je celotni slovenski etnični prostor, pri čemer se je najbolj intenzivno posvečal obrobnim pokrajinam, poleg Rezije tudi Posočju, slovenski Istri, Krasu pa tudi Zgornji Savski dolini, Koroški, Prekmurju in Porabju. Kot raziskovalka slovenskega pripovednega izročila se z gradivom, ki ga je zbiral, ukvarja pravljičarka Anja Štefan.

Bil je dvakratni predsednik Slovenskega etnografskega društva, deloval je kot kustos Slovenskega etnografskega muzeja in bil tudi sourednik znanstvene revije Slovenski etnograf. Do upokojitve leta 1985 je delal na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU-ju. Med letoma 1975 in 1985 je bil tudi njegov predstojnik. Pri institutu je zasnoval Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi ter ga bogatil z evidenco in prepisi objav, z novimi zapisi in zvočnimi posnetki pripovedi iz vse Slovenije, posebej z obrobja in iz zamejstva.

Številna predavanja, priznanja in nagrade
Na povabilo slavističnih, narodopisnih ali lingvističnih oddelkov je imel mnoga priložnostna predavanja na evropskih univerzah - od Rima, Neaplja, Milana, Padove, Trsta, Vidma do Gradca in Ljubljane. Za svoje delo pa je prejel številna priznanja in nagrade. Med njimi Levstikovo nagrado za Zverinice iz Rezije (1975) in Murkovo priznanje za življenjsko delo leta 1989. Leta 1994 ga je rezijanska občinska skupščina izvolila za častnega občana Rezije. Od leta 2001 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Milko Matičetov je umrl v petek v Ljubljani v 96. letu starosti.