"To je izredno odkritje na območju, za katerega smo menili, da je bilo popolnoma izkopano že v 19. stoletju," je za časopis La Repubblica dejal Massimo Osanna, generalni direktor arheološkega najdišča Pompeji. Pravzaprav so okostje našli že februarja, a so novico o odkritju z javnostjo delili šele včeraj.

Sedem ali osem let star otrok
Gre za prvi najdeni primerek otroškega okostja v Pompejih v približno 50 letih. Arheologi so ocenili, da je šlo za sedem- ali osemletnika, ki se je pred kataklizmo zatekel v kompleks kopališč. Sklepajo, da zanj niso bili usodni delci, ki so leteli z neba, temveč da so ga zadušili oblaki žgočega pepela, ki je obdal mesto. Pepel se je polegel na otrokovo telo, ki je tako kot pri številnih drugih žrtvah nato okamnelo, ko je padel dež.

Arheologi so na okostje naleteli med pregledovanjem tega osrednjega pompejskega kopališkega kompleksa z uporabo sofisticiranih instrumentov za optično branje, ki so zaznali anomalijo na ravni osnovnih tal.

Z novejšo tehnologijo do novega odkritja
Kosti so odstranili z mesta odkritja in jih prenesli v laboratorij v nadaljnje preiskave. Raziskovalci upajo, da bo analiza DNK razkrila, ali je šlo za deklico ali dečka, natanko koliko je bil otrok star in ali je trpel za kakršne koli bolezni. "S pomočjo novih visokotehnoloških instrumentov se je ta zadnji otrok Pompejev pojavil v notranjosti predhodno neizkopanega vogala," je še povedal Osanna in dodal, da je tok lave prišel v notranjost zgradbe skozi okna.

Več stoletij speča mesta
Usodni izbruh se je zgodil v avgustu leta 79, popisal pa ga je zgodovinar Plinij mlajši. Ognjenik je za več stoletij pokopal prebivalstvo ne le Pompejev, temveč tudi bližnjih mest Herkulaneum in Stabia. Mesta so za sedem stoletij potonila v pozabo in hkrati poskrbela za odlično ohranjenost predvsem arhitekturnih ostankov, ki jih je tamkajšnje antično prebivalstvo pustilo za seboj. Danes so pod Vezuvom zasutimi mesti najznamenitejši prav Pompeji, ki so jih začeli sistematično odkopavati v 18. stoletju, natančneje od leta 1748.

Bivališče rimskih bogatašev
Sicer pa je bilo naselje Pompeji ustanovljeno v 8. stoletju pred našim štetjem, za njegov razvoj pa je bila pomembna predvsem grška kolonija Cumae, ki je poskrbela, da je do 6. stoletja pred našim štetjem grški vpliv močno prodrl v življenje Pompejcev. Razvoj mesta je vse do njegovega konca zaznamovala izredna blaginja, ki je v 1. stoletju pred našim štetjem privabila tudi številne Rimljane. Leta 80 pred našim štetjem si je namreč naselje dokončno podredil Rim in kaj kmalu je postalo priljubljeno bivališče predvsem bogatih Rimljanov.

Številne rimske družine pa so s seboj sčasoma pripeljale tudi rimsko organizacijo, jezik, umetniško ustvarjanje, gradbeno dejavnost in življenjski slog. V času, ko je izbruhnil Vezuv, je v mestu živelo okoli 25.000 prebivalcev. K razcvetu je prispevala tudi njegova lega v izredno rodovitni regiji.