Svetišče, ki so ga pred kratkim izkopali iz pepela v nekdanjem rimskem trgovskem mestu, obdajajo upodobitve rastlinja, kač in priljubljenega antičnega motiva pava. Gre za izjemno najdišče, pravi pristojni arheolog Massimo Osanna, ne le zaradi "neverjetnega stenskega slikarstva", pač pa tudi zaradi "zelo dobre ohranjenosti".

Lararij je vgrajen v steno hiše in obkrožen s podobami rimskih bogov, ki so bili del hišnih ritualov. Pod svetiščem je oltar, kjer so se ohranile sledi žgalnih daritev iz časa pred 2000 leti. Veliko več za zdaj niso izkopali; čaka jih torej še preostali del prostora s svetiščem, kjer je tudi vrt in manjši bazen, in del hiše, poroča New York Times.

Svetišča so bila običajen del rimskih gospodinjstev. "Vsaka hiša je imela neke vrste lararij," je pojasnila profesorica na Univerzi Notre Dame v Indiani Ingrid Rowland, avtorica knjige From Pompeii: The Afterlife of a Roman Town. A kot je dodala, so si "le najpremožnejši prebivalci lahko privoščili lararij znotraj posebne sobe, ki je vsebovala tudi bazen in razkošne dekoracije".

Freska je zamišljena tako, da s posameznimi detajli ves čas prebija slikovni okvir same stenske poslikave in tako vstopa v dejanski prostor hiše. Pri pavu se zdi, kot da se sprehaja po dejanskem vrtu prostora, rep kače pa prebija okvir freske. Ptice, drevje in kače so značilne za ikonografijo poslikav, ki spremljajo takšna svetišča. Tudi podobe jajc ob oltarju, ki so simboli plodnosti, razlaga Osanna. Tja so morda kot darove polagali tudi hrano, ki ima podobno simboliko – jajca, fige in oreščke.

Uganka človeške figure s pasjo glavo
Nekatere podobe je ikonografsko težje razložiti, pravi Osanna. Freska s telesom moža s pasjo glavo bi morda lahko bila romanizirana različica egipčanskega božanstva Anubisa, besede Ingrid Rowland, povzema New York Times. Tako kot večina Rimljanov so bili tudi Pompejci navdušeni nad Egiptom. "Obstajajo pa tudi starodavne zgodbe z Vzhoda o ljudeh s pasjo glavo, ki so komunicirali z lajanjem," dodaja. Odgovor bodo morda ponudila nadaljnja izkopavanja. Zdaj čaka namreč arheologe odstranjevanje tal vrta, da bodo lahko dostopali do spodnje ravni hiše.

Za razmeroma dobro ohranjenost barv poslikave je zaslužen ognjeniški pepel za Pompeje in okoliška mesta usodnega izbruha Vezuva leta 79, saj ga je vsa ta stoletja obvaroval pred svetlobo in vlago.

Uničujoč izbruh, ki pa je ohranil neverjeten arheološki zaklad
Prizor na uničujoč izbruh je moral biti grozljiv. Plinij mlajši v pismu zgodovinarju Tacitu opisuje, kako je sonce mrknilo kot luč, ženske so kričale, otroci jokali in možje vpili. Številne ljudi, ki jih je prekril pepel, so stoletja pozneje našli v položaju, v katerem so umrli. Začetki izkopavanja tega antičnega mesta nekoč živahne trgovine, sega v leto 1748 in zgodnejše raziskave in obnove so bile marsikdaj po zdajšnjih konservatorsko-restavratorskih standardih neustrezne. Kot pojasnjuje Osanna, je tako težko razločiti, kako so bile videti freske pred nekaterimi starejšimi restavratorskimi posegi.

Izbruh, ki je bil usoden za prebivalce Pompejev, Herculaneuma in številnih drugih antičnih naselbin, pa je po drugi strani omogočil, da lahko danes proučujemo številne sledi rimske civilizacije. Zaradi sicer izredno slabo ohranjenega monumentalnega rimskega slikarstva, ki se je ohranilo le na redkih koncih nekoč mogočnega in obsežnega imperija, so prav najdbe v Pompejih pomembne za naše poznavanje tega poglavja bogate antične umetnosti.