Največ pozornosti arheologov je pritegnila skupina kipov, ki je nekoč pripovedovala eno izmed zgodb Ovidovega najbolj ambicioznega in branega dela Metamorfoze. Gre za pripoved o Niobi, Tantalovi hčerki in ženi tebanskega kralja Amfiona, ponosni materi sedmih hčera in prav toliko sinov. Ker se je čutila enakovredno z bogovi, je tebanske žene prepričevala, naj namesto da častijo Leto (ta, ki je z Zevsom spočela, potem ko se je zvito spremenil v laboda), mater pravkar rojenih Apolona in Diane, raje častijo njo, ki ima 14 otrok.
Kako so antični bogovi kaznovali napuh?
Da je človekovo tekmovanje z bogovi nespametno, sta jo naučila Apolon in Diana, ki sta najprej pobila vseh sedem Niobinih sinov. Ko njihova mati z bahavostjo še vedno ni odnehala, je enaka usoda doletela njene hčerke. Kljub ponižni prošnji nista prizanesla niti najmlajši hčerki, Nioba pa je od žalosti okamnela. Motivika je bila v antiki precej priljubljena, okamnela Nioba in njeni umirajoči sinovi so krasili vaze in freske (najbolj znana je poslikava Aleksandrosa iz Aten, edina likovna upodobitev poskusa sprave med boginjo in tebansko kraljico).
Še vedno ohranjena barva bazena
Antično nahajališče v Rimu je bilo nekoč del termalno-kopalnega dela vile, v katerem so poleg sedmih kipov našli že omenjen 20-metrski bazen z modro pobarvanimi stenami in številne fragmente. Arheologi domnevajo, da bi območje lahko v 2. stoletju pod seboj pokopale ruševine potresa.
Po Mecenovem vzoru je Mesala Korvin, ki se je delno izobraževal tudi v Atenah ter se družil s Horacijem in mladim Ciceronom, je pod svojim okriljem povezoval skupino literatov. Poleg Ovida še lirika Tibula in Sulpicija. Tudi sam je podpisal več del - Spomine na državljansko vojno po Cezarjevi smrti, ki so bili v pomoč Plutarhu in Svetoniju, bukolične pesmi v grščini, nekaj satirično in erotično obarvanih verzov ter prevode grških govorov -, vendar so danes izgubljena. V poznih letih je napisal delo o slavnih rimskih družinah, ki so jo dolgo zamenjevali s pesmijo iz 12. stoletja De progenie Augusti Caesaris. Izredno ga je cenil Tiberij, nekateri so o njem pisali, da je presegel samega Cicerona.