Koreografije Poljaka Vaslava Nižinskega (1890-1950) so upogibale meje tradicionalnega baleta (in javne morale) - občinstvo se je kar naenkrat znašlo iz oči v oči z novimi, futurističnimi smernicami modernega plesa, z odsekanimi gibi, ki so skušali ujeti moderno bistvo, denimo Stravinskega. Podatek, da je Nijinski ugasnil hitreje od kometa - pri 28 letih je zbolel za shizofrenijo, kar je zanj pomenilo konec kariere - samo pripomore k obžalovanju nad to luknjo v arhivih.
A veselili so se prezgodaj, kajti ameriška kritičarka in strokovnjakinja za ples Joan B. Acocella je vsem visokoletečim upom že pristrigla krila: nemi posnetki plesa Nižinskega so v bistvu dobro narejena montaža fotografij, delo Christiana Comta, strokovnjaka, ki ima v Cannesu lasten studio s tehnološko infrastrukturo, potrebno za tak podvig.

Comte je na svojem profilu na YouTubu že lani objavil fragment iz slovitega Nižinskijevega baleta Favnovo popoldne iz leta 1912; pozneje je dodal še osem odlomkov, in sicer iz baletov Spekter vrtnice, Šeherezada, Plavi bog in Les Orientales - torej iz predstav izpred časa, ko je pod okriljem potujoče baletne skupine Ballets Russes in njenega vodje Sergeja Djaghileva (z Nijinskim sta bila ljubimca) osupnil in očaral ves Pariz. Vsega skupaj je za približno tri minute posnetkov. Največjo zgodovinsko težo ima Favnovo popoldne, prvi balet, katerega koreograf je bil, in edini, ki se je ohranil do danes; preostali so le približki oziroma rekonstrukcije koreografske arheologije.

Favnovo popoldne
V predstavi, ki jo je navdahnila slavna hermetična Mallarmejeva pesnitev, malo gozdno bitje (Nažinski) opazi nimfo, ki se kopa v potočku, jo lovi, ujame in nato izgubi; v rokah mu ostane le njen šal (in prav zadnji prizor, v katerem se "tolaži" s tem šalom, je sprožil ogorčenje pariškega občinstva ...). Balet je v hipu zaslovel (oziroma postal zloglasen - Le Figaro ga je zaradi omenjene aluzije na samozadovoljevanje popljuval kot "umazanega in zverinskega") in leta 1912 ga je modni fotograf Adolf de Meyer temeljito dokumentiral. In prav njegove fotografije so neverjetno podobne posameznim prizorom iz "novoodkritega" videa. Preveč podobne, pravzaprav. In zakaj se kamera približuje in oddaljuje - tehnika, ki je leta 1912 niso poznali? Zato seveda, ker gre za računalniško generiran artučinek, Comtejev izum, kot je zdaj priznal. Za izhodišče vzame fotografijo, ki jo nato računalniško spremeni (nagne glavo, premakne roko ...) in tako zapolni "praznine" med zaporednimi fotografijami.

Nedolžen nesporazum?
Comte trdi, da s svojimi "posnetki" ni poskušal nikogar zavajati, vseeno pa svoje objave v spremnem tekstu opiše kot "filmske fragmente"; vsaka je označena tudi z letnico (1910, 1911 ali 1912), a brez razlage, da je to leto nastanka fotografij, ne "filma". Po komentarjih uporabnikov YouTuba sodeč, je večina prišla do napačnih sklepov.