Pri Cankarjevi založbi sta pred kratkim izšla prevod knjige Življenje v času konca (Living at The End of Times) Slavoja Žižka in čitanka Mladena Dolarja Strel sredi koncerta, v kateri so zbrani nekateri njegovi že znani, pa tudi novi teksti.
Žižkovo knjigo je na kratko predstavil filozof Peter Klepec, ki je povedal, da si je avtor za narativni okvir izbral teorijo Elizabeth Kübler Ross o petih stopnjah žalovanja – ki jih sam aplicira na pet vidikov krize: zanikanje, jeza, barantanje, depresija in sprejetje. V delu so med drugim izpostavljeni problemi kritike politične ekonomije, razmerja med psihoanalizo in kognitivinimi znanostmi ter problem bližnjika.

Klepec kot urednik in Boštjan Narat sta se v pogovoru z Dolarjem nato osredotočila na nekatera težišča njegovega dela. Kot je dejal Dolar, dejstvo, da izide čitanka tvojih tekstov, pomeni, da si v življenju že nekaj naredil, a si tudi že ustrezno star; "toda pozor, ko je bil Lacan mojih let, se je še zmeraj govorilo o zgodnjem Lacanu".

Skopost: Nekoč zasebna norost, danes univerzalna danost
Pogovor se je v nadaljevanju vrtel predvsem okrog konceptov skoposti in pohlepa, ki ju je Dolar podrobno obravnaval v spisu O skoposti (2002), katerega del je objavljen tudi v novi knjigi. V skoposti, tako Dolar, je neka strast, saj je skopuhu njegov zaklad zmeraj premajhen, vsi

užitki pa so mu zamenljivi za užitek akumulacije kapitala. A če je bilo nekoč jasno, da je to smrtni greh, predvsem pa nekakšna zasebna norost, je kapitalizem – rečeno z Marxom – univerzalizirana skopost. Skopost namreč v kapitalizmu postane družbena vez, pa naj bo to, če pomislimo na samotnega skopuha, ki ga vsi sovražijo, on pa njih, še tako protislovno.

Sodobni skopuh: Potrošnik
Sodobna forma skopuha je tako po Dolarjevih besedah – potrošnik. Vse družbe pred današnjo so bile namreč po njegovem mnenju bolj potrošne, saj je bilo vselej dopuščeno, da se troši brezglavo, da gre kaj tudi v izgubo. Danes pa je potrošnja vselej vpeta v cikel nove akumulacije. Da bi se lahko bolje akumuliralo, je pač potrebno trošenje. In četudi se zdi, da danes nenehno težimo za vselej novimi dobrinami, je namen tega popolnoma isti kot pri varčnem skopuhu, kakršen je bil, denimo, Molierov Harpagon.

A ob tem, tako Dolar, se troši na neki drugi ravni. Hrbtna stran varčevanja, ki je povsem neustrezen odgovor na krizo, je namreč razmetavanje kulturnega kapitala: namreč prav tistega, ki ima kritični potencial in lahko kapitalistično družbo postavi pod vprašaj.

Tisti, ki so krizo povzročili, bi radi bili rešitelji
Na vprašanje iz publike, kako vidi odnos odprtega političnega prostora in kopičenja kapitala, je Dolar odvrnil, da je bil primer resnično odprtega političnega prostora francoska revolucija, prehod med dvema tipoma družbene vezi, ko se je zdelo, da je mogoče vse. Sam je tovrstne produktivne trenutke doživljal v času študentskih gibanj in liberalizacije med letoma 1966 in 1974 ter ob koncu 80. let - a že nekaj let pozneje je produktivnost zamrla, zgodila se je integracija v kapitalizem in nacionalistični diskurz.

Po letu 2008 se je zdelo, da je kapitalizem na robu globalnega zloma, česar ni predvidela niti ekonomska znanost - v imenu katere se sicer upravičuje takšne in drugačne "nujnosti". Toda če bi pomislili, da so se s tem uresničile sanje levice, se to ni zgodilo, saj ta ni ponudila resnega alternativnega načrta. Neoliberalne politike, ki so do zloma privedle, pa se hkrati ponujajo kot rešiteljice; največja zadolženost je pri nas nastala v času vlade Janeza Janše, ki naj bi nas zdaj rešil, je še opozoril Dolar.

Kriza nima zveze z državnim trošenjem, a zdaj država terja denar od prebivalstva; situacija je tako na vseh koncih Evrope eksplozivna, je sklenil.