Ragnar Siil, med drugim nekdanji podsekretar na estonskem ministrstvu za kulturo, je obiskal Slovenijo v okviru projekta Onkraj horizontov, ki ga je organiziral Zavod Motovila, center za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih. Šlo je za študijski obisk 23 kulturnih izvajalcev iz štirih držav Vzhodnega partnerstva EU-ja. Obisk Slovenije pa je bil namenjen predvsem krepitvi čezmejnega sodelovanja med kulturnimi izvajalci gostujočih držav in tistimi, ki so dejavni na naših tleh. Tako so za pet dni Ljubljano, Maribor in Novo Gorico obiskali umetniki, kulturni menedžerji ter kustosi iz Armenije, Gruzije, Moldavije in Ukrajine (sicer sta v ta program vključena še Azerbajdžan in Belorusija). Gre za države, ki so že ali pa bodo v kratkem postale tudi članice EU-programa Ustvarjalna Evropa.

Ob koncu študijskega obiska smo se pogovarjali s Siilom, ki ima za seboj več kot deset let izkušenj na področju kulturnih politik in kreativnih industrij ter je trenutno del ekipe Programa za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva.

Za študijski obisk, na katerem se je mudila skupina kulturnih izvajalcev iz štirih od šestih držav Vzhodnega partnerstva EU-ja, ste izbrali Slovenijo, pozneje bo sledil še obisk Češke. Zakaj ste se v izhodišču odločili prav za Slovenijo?
Za obisk Slovenije smo se odločili iz treh preprostih razlogov. Prvi je ta, da je Slovenija pri črpanju evropskih sredstev za kulturo postala ena najuspešnejših držav glede na število prebivalcev. Skoraj mi ni jasno, od kod Slovencem vse to znanje, kako zares dobro napisati prijavo projekta za razpisna sredstva. Zato smo se odločili izvesti študijski obisk tukaj, saj želimo, da se kulturni izvajalci v okviru Programa za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva učijo od najboljših.

Drugi razlog je tako rekoč poreklo današnje Slovenije, ki je tako kot Češka in nekatere druge države EU-ja, po eni strani na poti sodobnih zahodnoevropskih držav z bogatimi izkušnjami uspešnega delovanja kulturnega sektorja. Po drugi strani pa je izšla iz položaja, kakršen vlada v državah Vzhodnega partnerstva EU-ja, govorim torej o postsocialistični tranziciji. Zaradi tega jim lahko slovenski kulturniki bistveno bolje svetujejo, saj tudi bistveno bolje razumejo razmere v teh državah, kot pa bi jih na primer Britanci ali Francozi. Tretji razlog pa so občudovanja vredne organizacije, ki delujejo na področju kulture v Sloveniji. Moram povedati, da smo se v okviru tega zgolj nekajdnevnega študijskega obiska sešli s številnimi slovenskimi kulturnimi izvajalci ter da sta njihova volja in zanimanje za vzpostavljanje mednarodnih partnerstev zelo močna.

Zakaj je pomembno podpiranje mednarodne mobilnosti kulturnih izvajalcev, ki šele omogoči tako rekoč fizični stik med ljudmi? Zakaj bi se morali sploh nekam fizično premakniti, če upoštevamo možnosti, ki jih ponujajo sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije?
Za razvoj kulturnih projektov je bistvena vzpostavitev zaupanja. Tukaj pa je še neizogibno dejstvo, da se morajo partnerji v mednarodnem sodelovanju ujeti, se tako rekoč "zaštekati". Brez tega ni uspešnega projekta in za to je nujno srečanje v živo. Seveda poteka sodelovanje nato tudi prek elektronske pošte in videokonferenc, vendar je za kreativne ljudi res bistveno, da se sploh ujamejo, saj brez tega ne morejo ustvarjalno sodelovati. Ustvarjalno sodelovanje je torej tudi skoraj nemogoče, če ni zaupanja. In če še nikoli niste sodelovali s katero od držav Vzhodnega partnerstva EU-ja, kako boste zaupali in se ujeli z nekom, ki prihaja od tam ter ga še nikoli niste srečali?

Poudaril bi še, da so slovenski kulturniki že popolnoma vključeni v evropsko kulturno področje. Prisotni so na festivalih, bienalih, sejmih na področju knjige, glasbe, gledališča … ni ene same EU-mreže, v kateri ne bi bilo Slovencev. Tako je tudi postalo že povsem običajno, da se jih vselej vključi, ko se snuje neki projekt. Če pa se ozremo na stanje v državah Vzhodnega partnerstva EU-ja, je pri njih konkretno drugačna situacija. Le redko so vključeni v mreže, težave imajo z vizumi, potovanja so lahko zanje predraga, kar se dogaja tudi zaradi devalvacije tamkajšnjih valut - zaradi česar jih za večino kulturnih izvajalcev preprosto "ni na zemljevidu". Preprosto ne pomislijo nanje, ker jih ne poznajo osebno in jih nimajo pred očmi - morda poznajo imena nekaterih organizacij, vendar tukaj manjka prav ta fizični stik, ki določenemu imenu dodeli obraz.

V Sloveniji je v širši javnosti precej prisotno prepričanje, da so kulturniki nasploh - vendar še posebej pa umetniki - brezdelni lenuhi, ki so neupravičeno prisesani na državna sredstva. Ste z leti tudi po drugih državah EU-ja zaznali več ali manj tako dojemanje kulturnih izvajalcev?
Sicer ne gre za nekaj, kar bi bilo nekaj specifično slovenskega, vendar lahko rečem, da je na primer v moji domovini takšna naravnanost res bistveno manj prisotna. Na splošno gre predvsem za vprašanje vrednotenja njihove vloge v širši družbi. Kulturniki so nasploh precej spoštovani v estonski družbi in njihovo financiranje ni nekaj, kar bi se postavljalo pod vprašaj. Ljudje se namreč zavedajo, da s tem, ko se prispeva k podpori kulturnikov, ti tudi veliko prispevajo nazaj v družbo. V Sloveniji sem zaznal tudi veliko pomanjkanje zaupanja v kreativne industrije, za katere se morda v širši javnosti preprosto ne ve, da so že in vseskozi postajajo še pomembnejše z gospodarskega vidika. Tovrstne informacije se v širšo javnost razširijo prek povezovanja z drugimi sektorji - ki pa jih je treba ozavestiti, kaj bi oni imeli od tega, da se povezujejo z izvajalci kreativnih industrij - in predvsem prek primerov dobrih praks, ki so vidni tako rekoč vsem.

Lahko podam primer glede neposrednega pozitivnega vpliva kulture na gospodarstvo. Tri ali štiri leta po nastopu svetovne gospodarske krize so mnoge mestne občine razmišljale o ukinitvi ali drastičnemu zmanjšanju finančne podpore lokalnim kulturnim festivalom. Zato smo se odločili opraviti analizo neposrednega vpliva dvajsetih glasbenih festivalov na lokalno gospodarstvo. Prišli smo do ugotovitve, da se za vsak evro v proračunu glasbenega festivala v povprečju štirje evri stečejo nazaj v lokalno gospodarstvo.

Bi tudi kot nekdanji zaposleni na ministrstvu za kulturo dejali, da je - ko se deli kolač, ki je pač omejenega obsega - bolje izdatneje podpreti manjše ali večje kulturne organizacije? V smislu zagate: lahko podpora manjših prinese drobljenje občinstva s sicer sorodnimi željami oziroma lahko podpora večjih prispeva k odmrtju nekih zares specifičnih vsebin …
Težka odločitev, vendar izkušnje kažejo, da pri konzumiranju kulturnih vsebin nimamo opravka z nekimi absolutnimi številkami. Nadalje tudi statistika kaže, da če odprete nek nov in kvaliteten muzej, to ne pomeni, da bo upadel obisk starejšim muzejem - se pa poveča skupna številka obiskov muzejev. Tako je tudi na glasbenem področju, saj če imamo bogato in raznoliko ter izbrano ponudbo glasbenih dogodkov, to spodbudi ljudi, da se jih na splošno udeležujejo še pogosteje. Mimogrede, ljudje se pogosto sprašujejo, ali so hollywoodski filmi na sporedu kinematografov nekaj dobrega ali slabega. Vendar praksa kaže, da če so ljudje navajeni hoditi v kinematografe, bodo šli tja, tudi ko bo na sporedu na primer film domače, se pravi nacionalne produkcije. Na delu je t. i. učinek prelivanja iz komercialne sfere v bolj kulturno obarvano sfero. Hkrati pa je res, da ne gre zanikati dejstva, da so lahko kdaj kateri zares specifični umetniški izrazi preglašeni. Če povzamem - menim, da nikakor ne more biti "preveč" kulture. Več kot je je in večji kot je izbor, toliko večje je tudi zanimanje ljudi zanjo.

Kako bi ocenili pomen institucij, ki spodbujajo mednarodno sodelovanje in mobilnost na področju kulture, kakršna je na primer Motovila v Sloveniji, v sklopu dejavnosti katere deluje tudi nacionalna informacijska pisarna za promocijo programa EU-ja Ustvarjalna Evropa za kulturne in ustvarjalne sektorje?
Ne zamišljam si, kako bi bila tovrstna sodelovanja brez njih sploh mogoča. Še posebej institucije, kot je Motovila s to nacionalno informacijsko pisarno, ki ste jo omenili. Zamislite si slovenskega kulturnega izvajalca, ki bi rad sodeloval v programu z izvajalci iz nekaj drugih držav EU-ja … Kje naj najde zares primerne partnerje? Kako naj izve, kaj se zares dogaja na določenem področju v neki drugi državi? Tukaj je nadalje še kopica vprašanj, na katera mu odgovorijo tovrstne institucije, ki so ustvarile bogato razvejano mrežo stikov. In tako lahko tega slovenskega izvajalca zanima mednarodno sodelovanje na nekem morda tudi zelo specifičnem področju, pri čemer mu Motovila pomaga na način, da stopi v stik z drugimi - recimo jim kar - "Motovilami" po drugih državah, ki imajo prav tako svojo bogato razvejano mrežo stikov in jim lahko razpošljejo povpraševanje tega zainteresiranega kulturnega izvajalca. Institucije s takimi mrežami nedvomno ogromno prispevajo k temu, da je mogoče najti boljše partnerske izvajalce. Zelo pomembne pa so tudi njihove izkušnje, vezane na posamične države, v katerih delujejo - vedo, kaj tam deluje in kaj preprosto ne.

In kakšna je vloga programa Vzhodnega partnerstva EU-ja pri povezovanju organizacij, ki delujejo na področju kulture, in kaj tovrstno povezovanje pomeni za samo področje kulture v državah, ki so vključene v ta program?
Ta program podpira kulturne izvajalce šestih držav, ki so vključene v to partnerstvo - kar pomeni torej podporo delujočim na področju kulture v Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Gruziji, Moldaviji in Ukrajini. Ta podpora je namenjena spodbujanju in usposabljanju za obširnejše vključevanje v čezmejno sodelovanje med kulturnimi izvajalci. To počnemo tako, da jih izobražujemo, jim na samih lokacijah predstavimo primere dobre prakse, poskrbimo za mreženje in jim konec koncev tudi preprosto svetujemo. Poskrbimo torej nekako za veliko zadev okoli njihovih dejavnosti, vendar pa teh dejavnosti samih ne financiramo. In tukaj moram izpostaviti, da v večini držav ta položaj ni preprost, saj je pomanjkanje sredstev za kulturo, in ko se enkrat iztečejo EU-jevi programi sodelovanja, se morajo znajti sami. Tudi zato skrbimo za to, da so se sposobni postaviti na lastne noge. Za kulturne izvajalce so te situacije seveda težavne, saj za marsikaj potrebuješ finančna sredstva.

In tudi na primer program Ustvarjalna Evropa v primeru odobritve projekta pritakne zgolj 50 odstotkov sredstev, za drugih 50 odstotkov morajo poskrbeti sami, kar je še posebej za kakšne manjše kulturne izvajalce lahko izjemno težko. K sreči v nekaterih državah obstajajo nacionalni mehanizmi sofinanciranja - ponekod na primer ministrstva za kulturo vsem, ki so uspeli na katerem od EU-razpisov za kulturo in ustvarjalnost, samodejno prispevajo nekaj dodatnih sredstev. Želim izpostaviti še svoje prepričanje, da če zares obstaja interes za ta partnerstva med izvajalci, ki lahko privedejo do uresničitve njihovih projektov, jim bo sredstva tudi uspelo najti. Če pa gre nekomu zgolj za to, da pač poskusi, ali mu bo uspelo s prijavo na razpis, se želi imeti fino in potovati ter ni s srcem pri stvari, potem mu najbrž tudi ne bo uspelo pridobiti teh preostalih 50 odstotkov sredstev.

Kakšni pa sta nadalje vloga in pomembnost EU-programov za opolnomočenje lokalnih kulturnih področij, torej manjših področij, ki obstajajo zunaj prestolnice - oziroma v primeru večjih držav obstajajo pač zunaj večjih mest? In glede na to, da ste bili v okviru študijskega obiska poleg Ljubljane tudi v Mariboru in Novi Gorici, kakšen je vaš vtis o manjših kulturnih področjih na naših tleh?
Ko je govor o kulturnih politikah ali ustvarjalnih industrijah, je težavno, da se običajno res osredotoča na državne ali pa regijske prestolnice, saj se tam odvija večina dejavnosti na teh področjih. Tudi zato je bila v okviru Programa za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva v prej omenjenih šestih državah zagnana t. i. Iniciativa za ustvarjalna mesta in regije, namenjena majhnim in srednje velikim krajem. V okviru študijskega obiska Slovenije nas je tako zanimalo tudi, kako lahko kultura in ustvarjalnost prispevata k razvoju manjših krajev, zato sta bila obiska Maribora in Nove Gorice precej pomembna za nas. Še posebej navdušujoče je bilo na Goriškem doživeti zares majhen Šempas, v katerem je umetniška skupina BridA razvila zelo uspešno umetniško rezidenco. To je prekrasen dokaz, da ti ni treba biti - če malo pretiravam - središče univerzuma, da vzpostaviš in izvajaš odličen kulturni projekt.

Lahko podeljevanje EU-sredstev na področju kulture - in tudi na primer delovanje kulturnih inštitutov, ki jih imajo nekatere države po drugih državah sveta - deluje kot mehki sodobni imperializem? Brez izpolnjevanja v Bruslju predpisanih meril, kakšni naj bodo kulturni projekti, seveda ni mogoče dobiti sredstev. Do katere mere lahko to vodi v smeri ukalupljanja kulture sicer raznolikih in kdaj tudi precej specifičnih lokalnih področij?
Razvoj kulturnega področja posamezne države je odgovornost zgolj te določene države, kar je zapisano tudi v sporazumih EU-ja. EU niti ne sme odločati o kulturni politiki posameznih držav, tako da tega zagotovo ne bi imenoval imperializem. Tudi ni mišljeno, da bi programi, kot je Ustvarjalna Evropa, podpirali celotni razvoj kulturne politike posameznih držav. Namenjeni so temu, da dodajo vrednost evropski dimenziji projektov. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj nekateri projekti preprosto niso primerni za dodelitev sredstev programa Ustvarjalna Evropa, kar je po mojem mnenju popolnoma v redu. Enako velja za te inštitute nekaterih držav po drugih državah sveta, saj dodajajo vrednost kulturnim projektom in jih zgolj delno podpirajo. Vendar če lokalni mehanizmi financiranja ne delujejo dovolj dobro, se lahko dogaja, da se kulturni izvajalci zatekajo k tem organizacijam kot glavnim financerjem. To pa vendarle lahko vidim kot težavo - vendar kot težavo neurejenosti lokalnih mehanizmov financiranja.

Bi se strinjali, da vse večja EU-integracija kulturnih organizacij neizogibno prinese tudi vse večjo zbirokratiziranost njihovega delovanja, ki jih lahko oropa neke pristnejše ustvarjalnosti, kakršna praviloma poganja alternativnejše scene?
Dobrodošli v normalnosti (nasmešek). Glede na to, da prihajam iz Estonije, lahko rečem, da smo nekoč o tej normalnosti pravzaprav sanjali. Pred približno sedmimi ali osmimi leti je estonski premier dejal, da je naša vizija postati dolgočasna severnjaška država. S tem je mislil državo, v kateri se ne more zgoditi nič slabega in v kateri je mogoče vse predvideti - kar bi pač naj nekako bilo normalno življenje. Tako da moram reči, da imate s tega vidika povsem prav. Države Vzhodnega partnerstva EU-ja se sicer spopadajo z zares mnogimi težavami, vendar takšnega entuziazma, kot ga premorejo tamkajšnji kulturniki, nisem doživel v nobeni državi EU-ja. To je prava strast, goreča želja po spreminjanju družbe na bolje. Državljani EU-ja smo v veliki večini to že izgubili, saj nimamo očitnega nasprotnika, proti kateremu bi se borili, oziroma ne vidimo ničesar tako usodnega, za kar bi se lahko zares strastno borili.