Predlog Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o samozaposlenih v kulturi, ki ga je ministrstvo za kulturo v javno obravnavo predložilo 14. 11. z zgolj 14-dnevnim rokom za pripombe, je povzročil val nezadovoljstva na področju kulture. Najprej z izjemno kratkim časovnim okvirom za javno razpravo, nato pa še s predlaganimi spremembami, ki bodo – v nasprotju z besedami ministra Toneta Peršaka, da si želijo izboljšati pogoje za samozaposlene v kulturi – položaj teh ustvarjalcev poslabšale, so bili zedinjeni na novinarski konferenci Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti.

To nikakor ni samo težava samozaposlenih na področju kulture. Oteževanje položaja samozaposlenih prinaša neizogibne posledice za delovanje nevladnih organizacij in javnih zavodov, ki s samozaposlenimi sodelujejo. Na področju kulture je v javnem sektorju zaposlenih približno enako število posameznikov, kot je samozaposlenih – obojih je okoli 2.500 (od tega je v javnih zavodih približno 25 odstotkov zaposlenih za nedoločen čas), je povedal Simon Kardum, direktor Zavoda Center urbane kulture Kino Šiška, a samozaposleni in nevladne organizacije so v veliko slabšem položaju kot javni sektor. Jasno je, da dodatni udarec na področju samozaposlenih prinaša negativne posledice za vse kulturne akterje in ne nazadnje, za področje umetnosti in kulture na splošno, saj je za nekatere poklice in področja takšna delovnopravna oblika edina smiselna, pri nekaterih pa možnosti za zaposlitev sploh ni.

Predlogi kulturnega ministrstva izražajo popolno nepoznavanje produkcijskega in ustvarjalnega okolja ter ustvarjalnega procesa na različnih področjih, niso niti nastajali v dialogu s strokovnimi društvi s področja kulture, nedopustna naglica pri sprejemanju pomembnega izvedbenega akta, ki ga sprejema Vlada RS, pa je predvsem posledica lovljenja roka, ki si ga je ministrstvo zastavilo samo z novelo zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Prav temu krovnemu zakonu s področja kulture je treba prilagoditi tudi nekatere določbe v povezavi s samozaposlenimi, v predlogu Uredbe pa so se lotili še nekaj drugih sprememb.

Merila neskladna z realnimi možnostmi
Kot je izpostavila Jadranka Plut, predsednica Društva Asociacija in članica Nacionalnega sveta za kulturo, so se s podaljšanim obdobjem veljavnosti priznane pravice do plačila prispevkov za socialno varnost (s treh na pet let) zvišala tudi merila in pogoji za pridobitev te pravice, a pri nekaterih poklicih nesorazmerno glede na podaljšano obdobje in brez upoštevanja realnih možnosti za izpolnjevanje takšnih pogojev. Ne le, da ministrstvo kakovost samozaposlenega ocenjuje tudi glede na strokovne kritike in nagrade, ki jih je ta pridobil za svoje delo – medijski prostor za kulturo pa se krči, kritik je vse manj, nagrade na nekaterih področjih oziroma za nekatere poklice sploh ne obstajajo –, ne zagotavlja niti osnovnih pogojev za delo, ki bi lahko dosegalo zahtevana merila.

Kako doseči ustrezno število objav v strokovnih specializiranih publikacijah, ko je teh zelo malo, na nekaterih področjih pa jih ni? Kako posneti dva celovečerna filma ali štiri kratke filme, ki naj bi bili po možnosti strokovno potrjeni tudi z nagradami – kar je zahteva za režiserje avdiovizualnih del, ko pa uspešni slovenski režiserji, katerih filmi so prepoznani tudi na tujih mednarodnih festivalih, povprečno posnemajo en celovečerni film na sedem let? V zgodovini slovenskega filma tudi uspešni režiserji v ugodnejših časih od današnjih niso ustvarjali kakovostnih filmov s takšnim tempom, kot jih zahteva nova uredba, je opozorila samozaposlena režiserska in scenaristka iz Društva slovenskih režiserjev Urša Menart. Enak kvantitativni kriterij je postavljen ustvarjalcem animiranega filma. Kako se ta sklada z realnostjo, ko pa povprečna produkcija kratkega animiranega filma traja tri leta, v Sloveniji pa je do zdaj nastal en sam celovečerni animirani film?

Omogočanje dela mladim ustvarjalcem
Postavljenih pogojev in kriterijev očitno na številnih področjih ne bodo mogli dosegati niti najproduktivnejši avtorji. Prav tako predlagane spremembe nič dobrega ne napovedujejo za mlade, torej za prihodnost umetniškega delovanja. Kot je povedal Kardum, je bila namera krovnega zakona vseskozi usmerjena v posebno pazljivost pri mladi generaciji, z mehčanjem kriterijev za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi. Tako se mladim omogoči, da s plačanimi socialnimi prispevki (ki so že tako minimalni) nekaj časa preživijo na kulturni sceni in se opolnomočijo pri profesionalnem delu na svojem področju. Že zdaj se dogaja, da mladi ustvarjalci menjajo poklic ali državo, in to bo predlagana Uredba radikalno pospešila, je dodala Urša Menart.

Nerazumevanje novih poklicev in brisanje že obstoječih
Nerazumljivo je tudi ukinjanje nekaterih poklicev in po drugi strani neodzivnost na potrebe novih poklicev, ki z razvojem tehnologije, umetniškimi in družbenimi spremembami postajajo nepogrešljivi v umetniški in kulturni praksi, poklicev, ki že obstajajo, a jih ministrstvo ne priznava. Podobno kot pri poklicih predlog sprememb na terenu ne vključuje niti v kriterijih, tako na primer pri poklicu kritik/recenzent še vedno upošteva samo objave v referenčnih časopisih in revijah ali njihovih digitalnih izdajah, ne navaja pa objav v danes prevladujočih elektronskih medijih, na radiu in televiziji.

Prav tako bode v oči ukinjanje nekaterih poklicev, med njimi interdisciplinarnega ustvarjalca sodobne umetnosti, leksikografa, radijskega in televizijskega napovedovalca ter moderatorja/voditelja. Posebej nenavadno je, da je ministrstvo s seznama poklicev samozaposlenih v kulturi te črtalo z obrazložitvijo, da "nobena komisija ne prepoznava tega poklica na svojem področju", sploh ob dejstvu, da se je pred kratkim za presojanje statusa samozaposlenega oblikovala nova komisija, ki jo sestavljajo člani z vseh umetniških področij, ali da na primer "interdisciplinarni ustvarjalec" že po svojem nazivu presega zgolj eno področje in ne nazadnje, da so kriteriji za obstoj poklicev s področja kulture morda pogojeni z druge strani, namreč s potrebo po skrbi in razvoju posameznih področij.

V tem smislu so izpostavili tudi ukinjanje poklica radijskega in televizijskega napovedovalca, kar je v neskladju z njegovo vlogo pri skrbi za pravilno rabo slovenskega jezika v javnem diskurzu – pomembnost te dejavnosti pa pogosto poudarja tudi samo ministrstvo. Skupaj z brisanjem poklica moderatorja/voditelja se tako ukinja širok segment radijskega in televizijskega dela znotraj kulturne dejavnosti in otežuje delo napovedovalca, za katerega obstaja tudi nacionalna poklicna kvalifikacija ter drugostopenjski študij Oblike govora na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki izobražuje za vse oblike govora v javnem prostoru.

Neutemeljena togost pri spreminjanju seznama poklicev se zdi kot nadaljevanje ignorance. Zakon namreč določa, da je seznam poklicev vse od prve Uredbe iz leta 2003, ki je sledila celoviti spremembi kulturne zakonodaje, treba osveževati vsaka štiri leta, česar pa ministrstvo ni počelo, zato je razumljivo, da je zdajšnji seznam neustrezen trenutnemu produkcijskemu in ustvarjalnemu stanju v praksi.

Z nemogočimi pogoji dela samozaposlenih se slabi celotno področje
Zaostritev kriterijev (z 71 na 81 točk in pogoj, da je treba doseči najmanj 50 odstotkov točk za vsak posamezni kriterij kakovosti), neskladje z umetniško in produkcijsko prakso ter realnim stanjem možnosti za izpolnjevanje kriterijev, nezadostni materialni pogoji za ustvarjanje, oteževanje pridobitve statusa za mlade, neargumentirano ukinjanje poklicev in neupoštevanje razvoja področij in novih poklicev, vse to kaže, da gre za prehitro sprejemanje sprememb, ki bodo – kljub izrečenim nameram o izboljšanju položaja samozaposlenih – prinesle ravno nasprotne in daljnosežne učinke.

Takšno stanje pri ustvarjalcih upravičeno vzbuja pomisleke, ali gre za hiter avtomatizem z birokratskim reševanjem zapletov ali celo za namerno željo po zmanjšanju števila samozaposlenih v kulturi in s tem ukinjanje vitalnega dela umetnosti in kulture. Zadnje bo v vsakem primeru posledica. Pri sodelovanju med javnimi zavodi in zunanjimi ustvarjalci je status samozaposlenega v kulturi optimalno razmerje, potiskanje samozaposlenih v kulturi v status s. p., pri čemer velik del ustvarjalcev ob nizkih honorarjih ne bi zmogel plačevati potrebnih prispevkov (približno tretjina samozaposlenih v kulturi po raziskavah dejansko živi pod pragom revščine), v delo brez statusne podlage, podvrženo višjim stroškom za obe strani, ali celo na polje brezposelnosti z omejenimi možnostmi za delo na splošno pa prinaša le hitro slabljenje, krčenje in ukinjanje velikega dela tega področja.

Celostna in strokovna sistemska ureditev
Sprememb se je zato nujno lotevati celostno, z vključitvijo vseh ključnih stebrov delovanja na področju kulture – javnih zavodov, nevladnih organizacij in samozaposlenih – ter širše. Ne gre le za socialno težavo samozaposlenih v kulturi, temveč celotni trg dela, ki zahteva sistemsko ureditev, vključno z modelom zaposlovanja v javnem sektorju. Kardum je izpostavil še nujno ureditev razvida samostojnih novinarjev oziroma po njegovem predlogu – medijskih poklicev, torej vseh, ki so povezani z medijsko proizvodnjo in distribucijo – saj so ti brez pravice do plačevanja prispevkov v diskriminatornem položaju, ureditev njihovega položaja pa predvideva tudi trenutno veljaven Nacionalni program za kulturo. Prav tako je opozoril na nevarno kvantifikacijo kriterijev, ki kot absolutna moda nadomešča strokovno presojo pri vseh javnih razpisih, pozivih in razvidih, čeprav je prav to birokratsko štetje že v osnovi neskladno z umetniškim delom, vodi pa predvsem v hiperprodukcijo in drobljenje, ki bremenita celotno umetniško področje.