Sonja je s solzami v očeh povedala, da je z okna beograjskega stanovanja opazovala kraljev pogrebni sprevod, Vida pa je spregovorila o svojem srečanju z Aleksandrovim bratom: prvotnim prestolonaslednikom Đorđem. S sestrama smo ostale v stiku in med dopisovanjem sem sklenila, da je njune dragocene spomine treba ovekovečiti.

O "daljni pravljični deželi" Kraljevini Jugoslaviji mi je velikokrat pripovedoval tudi pokojni dedek. Pravljice je bilo konec, ko mi je nekega dne odrecitiral pesmico o marsejskem atentatu na kralja Aleksandra, ki več kot očitno ni živel "srečno do konca svojih dni". Ne samo to: kasneje sem iz najrazličnejših virov izvedela, da v našem prostoru ni pustil omembe vrednih sledi, da je bil prevarant, sovražnik delavskega razreda in da je bila njegova vladavina vse prej kot pravljična. Črno-belemu prikazovanju njegove dobe je vse prevečkrat podleglo tudi zgodovinopisje, zaradi česar ima – s spominsko literaturo in medvojnim časopisjem vred – pravljično-mitološke razsežnosti.

Kakor koli že: tedanji regent in kasnejši kralj Aleksander I. Karađorđević (1888–1934) je 1. decembra leta 1918, pred natanko stotimi leti, razglasil združitev ozemelj Države SHS s Kraljevino Srbijo, poznano pod imenom dan ujedinjenja oziroma zedinjenja. Čeprav zmaga specifičnega modela jugoslovanstva ni zadovoljila vseh in jo je znameniti hrvaški politik Stjepan Radić pospremil s preroškimi besedami "Ne srljajte kao guske u maglu!"(slo. različica "Kam rinete, brezglavi telički?"), so Slovenci v Kraljevini SHS in od leta 1929 v Kraljevini Jugoslaviji z avtonomistično-federalističnim bojem nedvomno okrepili svojo nacionalno (samo)zavest.

Le kaj imata o po materi potomcu črnogorske dinastije Petrović, po očetu pa srbskega protiosmanskega vstajnika Đorđa Petrovića - Karađorđa (Črnega Jurija) ter o njegovi državi povedati sestri, ki sta odraščali v prestolnici? Jima je bilo znano, da je medene tedne in poletja preživljal v kraljevem dvorcu Suvobor na Bledu (današnji Vili Bled), da je samo med lovom v Sloveniji nosil civilno obleko in da je menda ob neki priložnosti izjavil celo "Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec"?

Vstopila sem skozi vrata mariborskega meščanskega stanovanja in se znašla v drugi prostorsko-časovni dimenziji, polni najrazličnejših knjig, Vidinih ročnih vezenin, predvsem pa kraljevskih manir, zimzelene lucidnosti in nebrojnih spominov. Sestri sta mi postregli z malinovcem in tortico ter se vzorno urejeni opravičevali, da nista imeli dovolj časa za obisk frizerja. Sta ga pa zame imeli več kot dovolj: po sproščenem uvodnem klepetu (v katerem sem bila intervjuvanka jaz) sta se strinjali, da posnamem pogovor o njunih spominih na Aleksandrovo Jugoslavijo. No, štiri leta mlajša Vida je sprva skromno zatrjevala, da njeni spomini zaradi kasnejše letnice rojstva niso relevantni, odločna Sonja pa je njenemu omahovanju naredila konec, češ: "Zagotovo se boš lahko v kaj vtaknila, če ga bom kje pokronala!" Nekajurno popotovanje v preteklost smo začele z njunim družinskim pedigrejem.

Sonja: Oče je bil tržaški Slovenec, mama pa Notranjka iz Bitnje pod gradom Prem (s prstom pokaže na sliko v olju z materino rojstno hišo); bila je sestra v Dachauu umrlega pisatelja Iva Grahorja, in čeprav je občasno tudi sama pisala, ni svojih del nikoli objavila. Oče je izviral iz družine zavednih Slovencev, zato je namesto nemške šole obiskoval hrvaško gimnazijo v Pazinu, proti koncu šolanja pa so ga starši prepisali na novoustanovljeni slovenski oddelek tržaške klasične gimnazije, kjer je maturiral. (Vmes jo Vida okara, da naj spoštuje svoje korenine in dedka imenuje "nono", Sonja pa napako pripiše dolgoletnemu bivanju v štajerski prestolnici). Ko so se v Trstu začeli znašati nad slovenskim prebivalstvom, ni več želel službovati pod Italijo in se je preselil v Ljubljano, potem pa je kot politično nevtralen jugoslovanofil dobil službo na Ministrstvu državnih železnic (Ministarstvo saobraćaja) v Beogradu. Za njim se je iz Slovenije priselila mama, kasneje (leta 1927) pa sem prišla na svet še jaz. V Slovenijo sem prišla šele po končani gimnaziji; v Ljubljani sem zaključila študij in se kot univerzitetna diplomirana inženirka kemije zaposlila na Kmetijskem zavodu Maribor (današnjem Kmetijsko-gozdarskem zavodu).
Vida: Jaz pa sem ostala v Beogradu, kjer sem zaključila pravno fakulteto, sodelovala pri pisanju Krleževe enciklopedije in se zaposlila na Inštitutu za primerjalno pravo (Institut za uporedno pravo).
Sonja: No, kar povej, da najprej nisi hotela v šolo!
Jaz: (Pritrdim, da sama prav tako ne.)
Sonja: Jaz pa sem komaj čakala! Šolska torba se mi je zdela nekaj najbolj imenitnega! Ta pa bi se igrala (pokaže na Vido).

Vida (mi pokaže svojo monografijo o človekovih pravicah iz leta 2012): Prav so se odločili, da me niso sprejeli na medicino. Leta 1961 sem postala doktorica prava in se do nedavnega intenzivno ukvarjala s področjem človekovih pravic, bila sem sekretarka srbske podružnice za mednarodno pravo s sedežem v Londonu, pomagala sem tudi številnim Beograjčanom brez državljanstva ... Upokojila sem se leta 1992, z aktivnim znanstvenim delom pa sem zaključila pred dvema letoma, ko sem se preselila k sestri v Maribor.
Sonja: Ona bi še delala, pa sem ji jaz vse pokvarila.
Vida (ki se je preselila v Maribor, da bi pomagala skorajda slepi sestri, z blagim nasmeškom odkima in odvrne): Saj grem tudi jaz po Sonjini poti ...

Toda to je zadnja stvar, ki pritegne sogovornikovo pozornost. Njuna pronicljivost, radoživost in izvrsten spomin zasenčijo še tako močno slabovidnost. Pogovor nadaljujemo s spomini na otroštvo v Aleksandrovi Jugoslaviji – kakšni so?
Sonja: Sami lepi! Doma smo govorili slovensko, se pravi domačo primorsko različico, na dvorišču pa smo se, jasna stvar, igrali izključno v srbskem jeziku. Stanovali smo v Koloniji Ministrstva državnih železnic – otroci slovenskih uslužbencev smo se samo za zaprtimi vrati pogovarjali slovensko. Naročeni smo bili na srbski časopis Politika, mama pa še na Sodobnost in Ljubljanski zvon. Sama sem znala na pamet skoraj celega Župančičevega Cicibana, starši so poskrbeli, da sva se naučili vse pesmice.
Vida: Jaz nisem rada recitirala.
Sonja: O, jaz pa!

Se mogoče spomnita kakšne pesmice o kralju oziroma njegovih potomcih?
Sonja: Žal ne. Vem le, da smo se v šoli učili številne srbske narodne pesmi, tega pa nisem marala ...
Vida: Epike ne maraš – ti si bolj za romance! (Troglasni smeh).
Sonja: Kakor koli že, v prvem razredu osnovne šole sem že bila dvojezična, govorila sem tako dobro, da nihče ni dvomil o mojih srbskih koreninah, celo v gimnaziji (se bom pohvalila) sem za spise prejemala odlične ocene. V prvem razredu smo se učili samo cirilice, v drugem pa tudi latinice, čeprav sem jo sama že znala. V čitankah so bile srbske pesmice, a tudi od ena do dve slovenski, in seveda hrvaške. Z Vido sva našli tudi očetovo delovno knjižico z Ministrstva za železnice, v kateri je vse napisano v treh jezikih. No, tudi napisi na železnici so bili v cirilici in latinici.

Dotaknemo se tedanjega prazničnega koledarja, na katerem je poleg dneva ujedinjenja, Vidovega dne in rojstnih dni dinastije v Srbiji kraljeval še dan najpomembnejšega svetnika srbske pravoslavne cerkve sv. Save. Ste v času dinastije Karađorđević močno občutili praznični duh?
Sonja: Zelo močno. Vzgajali so nas v jugoslovanskem nacionalnem duhu in osebno nisem čutila razlik med Srbi, Hrvati in Slovenci; takrat smo bili vsi Jugoslovani in na račun slovenskega porekla nikoli nisem bila deležna nobene opazke. S sošolkami smo se imele zelo rade, še danes se slišimo po telefonu. Samo priimek Čok nekaterim ni šel najbolj v račun. Oče je bil rezervni kapetan prvega razreda. Kljub velikemu pacifizmu je na dan ujedinjenja enkrat ali dvakrat po dolžnosti oblekel uniformo s sabljo in se udeležil parade na Banjici. V šoli pa smo imeli prosto. Ne samo takrat, enako je bilo tudi za katoliške praznike. V razredu smo bile tri katoličanke in iz spoštovanja do nas ob naših praznikih niso pisali kontrolk. Šola je bila do katolikov zelo obzirna.

Kaj pa prazniki dinastije? Na primer kraljev rojstni dan ali rojstni dan prestolonaslednika Petra II.?
Sonja: Tega se ne spominjam. Na fotografiji je sicer kraljev rojstni dan (pokaže fotografijo s parade ob kraljevem rojstnem dnevu na Banjici iz leta 1930, kjer jo oče drži v naročju).

Kaj pa Vidov dan?
Sonja: Vidov dan pa je bil zame velik praznik, ki smo ga praznovali 28. junija na zaključni dan šolskega leta. Takrat smo z razredom šli v pravoslavno cerkev blizu osnovne šole in kasneje gimnazije. (Sicer smo stanovali v dvostanovanjski hiši na Voždovcu, se pravi na beograjskem obrobju). Z zanimanjem sem si ogledovala cerkveno notranjost in prisluhnila drugačnemu, čisto posebnemu petju. No, na Vidov dan so podelili tudi šolska spričevala in knjižne nagrade – bila sem odličnjakinja –, nadaljevali smo s praznovanjem v družinskem krogu, popoldan pa smo šli v kino, kamor sicer nismo prav pogosto zahajali, in gledali Walta Disneyja. Pravoslavna cerkev in Walt Disney – si predstavljate?

Je bila knjižna nagrada povezana s srbsko zgodovino?
Sonja: Ne, dobili smo mladinsko povest neke srbske pisateljice, trenutno se ne spomnim, katere. Ne spomnim se ne avtorice ne vsebine, vem pa, da je imela knjiga trde platnice (smeh).

To pomeni, da Srbi na Vidov dan, ki velja za kamen spotike med tako imenovanimi tremi plemeni istega naroda, niso vsiljevali svojega videnja zgodovine?
Sonja: Ne, tega nisem občutila, priznam pa, da sem bila zaradi njihove interpretacije zgodovine dolgo prepričana v srbsko zmago na Kosovskem polju, katere simbol je bil kraljevič Marko. Dopuščam seveda možnost, da sem narobe razumela ...

So na šoli ob Vidovih dnevih in dnevih ujedinjenja uprizarjali igrice (pri nas sta, denimo, najplodovitejša pisca iger za šolske proslave bila Manca Koman in Ivan Lah)?
Sonja: Ne, tega nisem doživela – če so bile, se jih ne spominjam. Se pa spominjam proslav ob dnevu sv. Save. Namesto pouka smo imeli v mojem spominu zelo lepo "školsko slavo". Vsaka šola je imela svojega domaćina, se pravi nekakšnega gostitelja, ki je po srbskem običaju dal za žito, in ne samo to – dobili smo celo čokoladne bonbone! Ampak najpomembnejša je bila šolska proslava, na kateri je pel šolski zbor in v njem jaz! "Uskliknimo s ljubavlju, svetitelju Savi, srpske crkve i škole ..." Naprej ne znam, ampak to je ena lepa melodija, ki smo jo peli na začetku in koncu, vmes pa so bile recitacije (igric se ne spomnim), in mene so kot Slovenko zadolžili, da sem recitirala eno slovensko pesmico, pa spet ne vem, katero ... In to v slovenskem jeziku! (Smeh skozi solze).
Vida: Kaj pa jaz? Se ne spomniš, da sem plesala?
Sonja: Ja ja, le povej! Moja sestra je tudi plesala in pela v žabji obleki, ki jo je sešila mama ... no, potem je ona imela svojo točko kot Slovenka ... Ampak tu se ni poznalo, da je Slovenka, ker je bila žaba! (Smeh). Tudi na proslavi sv. Save so nas vključevali popolnoma enakovredno, da nismo čutili nobenih razlik.

Kralj Aleksander je verjel, da mu torki in številka 9 prinašajo nesrečo. In usoda je hotela, da je svojo pot končal prav na torek, 9. oktobra leta 1934, v Marseillu, kjer ga je pričakala "vražja krogla" predstavnika makedonske revolucionarne organizacije VMRO (ob izdatni pomoči Anteja Pavelića in Mussolinija). Njegove domnevno zadnje besede "Čuvajte mi Jugoslavijo" so obveljale za oporoko "jugoslovanskemu narodu", ki je množično žaloval za "svojim viteškim kraljem". Šele po njegovi smrti se je duh homo yugoslavicusa resnično razbohotil. Pogreba so se udeležili številni tuji državniki, v domovini pa je bilo zapovedano strogo žalovanje: narodna žalost mora trajati šest mesecev, do 21. novembra pa globoka žalost, med katero so visele črne zastave, uradništvo pa je nosilo žalne trakove. Kakšni so vaši spomini na življenje in smrt Aleksandra Karađorđevića oziroma na dinastijo?
Sonja: Cenili smo kraljevo družino s tremi sinovi. V času njegovega atentata v Marseillu sem bila prvošolka in spominjam se, da smo krepko občutili njegovo izgubo. Učiteljica je stopila v razred in rekla: "Ubiše nam kralja." Vsi smo zajokali. Najbolj nas je bolelo, da so trije otroci ostali brez očeta, ker ... kaj pa sem jaz takrat vedela o državi? Samo to, da živimo v državi kralja, ki ga več ni. Da je najmlajši bil Andrej, sem vedela zato, ker je bil soimenjak mojega očeta – za nas je to bila pomembna stvar! (Princ Peter naj bi imel srbsko, princ Tomislav hrvaško, princ Andrej pa slovensko ime, čeprav je, resnici na ljubo, grškega izvora, op. a.). Sicer je pa moja sošolka imela očeta, ki je na dvoru bil ... kako se je že reklo ...
Vida: Šef protokola!
Sonja: Tako je! In na materice – praznik mater in žena, ki obdarujejo otroke –, je sošolka pripovedovala, da so po kraljevi smrti na dvoru bili prisotni kraljica, vsi trije princi in otroci vseh uslužbencev. Kraljica je otroke obdarovala z najrazličnejšimi bonboni in knjigami. Kako imenitno je bilo za otroka bivanje v kraljevem dvoru! Imam pa seveda izredno močan spomin na pogreb kralja Aleksandra, na célo tisto žalostno procesijo, ki smo jo opazovali z okna maminega brata, živečega v bližini Starega dvora ... Spominjam se kraljice v črnem in njene do tal segajoče obleke in še danes vem, da sem mislila: "Kaj pa, če bo padla?" Ta pogreb je res bil nekaj veličastnega ... S šolo sem bila tudi na Oplencu, kamor so kralja pokopali ... (Gre za tako imenovano zadužbino oziroma družinsko grobnico dinastije Karađorđević, kjer so kralja Aleksandra na njegovo izrecno željo pokopali ob materi in ne na častnem mestu, op. a.). Po pogrebu so vsi nosili žalne trakove, tudi najin oče ga je kot državni uradnik moral nositi.

Vida, a niste rekli, da ste srečali Aleksandrovega starejšega brata Đorđa (ki je bil zaradi svoje nepredvidljivosti in nasilja primoran abdicirati)?
Vida (najprej skromno molči, potem se opogumi): Đorđe ni bil primeren za kralja – ne samo zaradi rodbinskih nesporazumov, temveč tudi zaradi svojega zdravja ... Sem pa v 50. letih sedela poleg njega na avtobusu. Govorila sva o Beogradu in življenjskih problemih, nič političnega ... in šele na koncu pogovora se mi je predstavil, čeprav sem ves čas vedela, kdo je. Bil je zelo prijazen in je, kot po navadi, nosil francosko baretko.

Spomin na Aleksandrovega naslednika regenta Pavla?
Sonja: Kneza Pavla nisem nikoli videla, spomin na kneginjo Olgo, njegovo soprogo grške narodnosti, pa je zelo živ. V Beogradu je bila Gimnazija kraljice Marije in Gimnazija kneginje Olge, ki sem jo tudi sama obiskovala. Nosili smo modre kapice s trakovi, na katerih je bila črka O; oblečeni smo bili v črne halje z belim ovratnikom, poleti pa v bele bluzice z modrimi krili. V tretjem razredu nam je razredničarka obelodanila, da nas bo obiskala kneginja Olga. Ker Olga ni znala srbskega jezika, nas je razredničarka opozorila, da nam bo vpričo nje postavljala vprašanja v angleščini, mi pa naj odgovarjamo v srbščini ... in v razred je stopila velika suha pojava z dolgim vratom ... in dvema ...
Vida: Policajkama! (Smeh).
Sonja: ... dvornima damama – na levi in desni. Naša profesorica je tako zardevala, da je imela po celem obrazu in vratu rdeče madeže! Ko je prišla v razred, sem prvič v življenju slišala angleščino. Ne vem več, kaj me je profesorica vprašala, samo to, da sem imela strašno tremo ... Odgovarjale smo stoje, nagrada za pravilne odgovore pa je bil kneginjin aplavz.
Vida: Jaz pa sem na nekem koncertu srečala Pavletovo hčerko Jelisaveto. Obnašala se je kot Srbkinja, čisto preprosto ... Vem tudi, da so v emigraciji zelo bedno živeli.

Kolikor vem, so prebivalci Srbije kraljico Marijo iz romunske dinastije sprejeli za svojo. Drži?
Vida: Res je. Ne samo, da takrat nacionalizem še ni dobil uničujočega zagona, srbska skupnost je bila zelo patriarhalna. Sprejeli so jo kot "kraljico majko" – dobro ženo in mater vseh prebivalcev –, ki je svojo vlogo več kot vzorno opravljala. Skrbela je za uboge in za otroke, v politiko pa se ni vmešavala. Ženske so, skratka, imele pomembno vlogo, po zakonodaji pa niso bile enakopravne z moškimi. Intelektualke so obravnavali kot čudakinje.
Sonja: No, še danes imaš moške, ki mislijo, da je ženska dobra samo za kuhinjo ...
Vida: Govorim o implementaciji zakonodaje, Sonja – danes sta moški in ženska po zakonu enakopravna!
Sonja: No, naj povem še, da je verouk za katoliško mladino potekal na osrednji Gimnaziji Kraljice Marije, kamor sem hodila enkrat na teden. Biti na "ta veliki" gimnaziji v centru mesta (Gimnazija kneginje Olge je bila na obrobnem Dedinju) je bil zame velik dogodek! Tudi šolski sluga mi je ob prihodu dal vedeti, da se nahajam v imenitni stavbi! Prijazni katoliški duhovnik je bil pol Nemec in pol Hrvat; včasih je prinesel violino in nam igral cerkvene pesmi. Mi nismo bili strašno pobožni, k maši smo šli za božič in veliko noč, ampak Katoliška cerkev je zelo lepo skrbela za svoje vernike.

Je bil vaš odnos do regenta Pavleta in njegove soproge drugačen kot odnos do kralja Aleksandra in kraljice Marije?
Sonja: No, spomnim sem, da se je govorilo "Pa šta će nam Olja, nije ona Karađorđević ..."
Vida: Poleg tega so Karađorđevići bili zelo povezani s Francijo – zavezniško državo iz 1. svetovne vojne, Olga pa je bila bolj naklonjena Angliji. Tudi zaradi tega je narod bil bolj navezan na Karađorđeviće. To zavezništvo med Srbijo in Francijo je še precej neraziskano ...
Sonja: Mimogrede: moj profesor francoščine na gimnaziji je bil francuski đak (francoski diplomant), se pravi eden izmed Srbov, ki so diplomirali v Franciji. Za časa Karađorđevićev so uživali velik ugled! Pri urah je na dolgo in široko govoril o Franciji in nam širil obzorja ...
Vida: Tako imenovani francuski đaci so bili po prvi svetovni vojni pomembna intelektualna elita. Zelo veliko jih je bilo med študenti medicine.
Sonja: Ampak za časa Karađorđevićev ni bilo samo veliko Francozov, tudi Rusov (Aleksander je po vojni sprejel na tisoče predstavnikov belih ali vsaj "nerdečih" Rusov, op. a.)!
Vida: Moja profesorica klavirja je bila begunka iz bogate odeške družine – mimogrede: njena hči je postala znana beograjska slavistka Irena Grickat Radulović.

Nekaj časa klepetamo o mojem študiju ruščine in o Sonjinem prijateljevanju s pisateljico ter rusistko Zlato Vokačevo, katere mož je bil njen kolega kemik, potem pa Vida odloči, da ne smem ostati "brez rezultatov" in da je "čas za vrnitev na Karađorđeviće". Vprašam ju, ali so Beograjčani naklonjeni zdajšnjemu prestolonasledniku Aleksandru.
Vida: Kakor kdo. Najbolj mu zamerijo, da ne zna dovolj srbsko.
Sonja: Ja, res govori bolj tako tako.
Vida: Se pa oba z ženo ukvarjata z dobrodelno dejavnostjo.

Če je to sploh mogoče, mi prosim povejta, kako z distance ocenjujeta Aleksandrovo Jugoslavijo – kakšne so bile njene prednosti in slabosti?
Vida: Zelo pozitiven začetek, z grenkim priokusom, da smo izgubili del Primorske. Občutek imam, da v Srbiji niso imeli dovolj posluha zanjo, Nikola Pašić naj bi na pariški mirovni konferenci izjavil celo: "Šta će nam onaj kamen?" To me kot primorsko Slovenko seveda boli. Je pa združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev bil pozitiven zgodovinski moment, a je žal nacionalizem naredil svoje. A moram reči, da na svojem inštitutu nikoli nisem občutila diskriminacije zaradi slovenskega porekla.
Sonja: To moram tudi jaz poudariti – v šoli sem imela (žal že pokojno) sošolko Angelo Zajčevo, s katero sva vedno govorili slovensko. In nikoli nama nihče ni rekel: "Govori srpski, da te razume ceo svet !" Tega kljub dolgoletnemu bivanju v Beogradu nisem nikoli doživela.
Vida: Nacionalizma pred Miloševićem nisem občutila. Šele takrat so me z anonimnimi klici začeli pošiljati v "rezervnu državu".

Kaj menita o tem, da na slovenskih tleh ni več nobenih spominskih obeležij in pričevanj o času kraljevine?
Sonja: Osebno mi je žal, če se zgodovinska obeležja kakor koli brišejo – to je zgodovina, ki jo je treba spoštovati, ne glede na to, kakšen odnos gojimo do nje.

Vprašam, koliko je ura, ker bom morala počasi oditi, in Sonja se posvetuje s svojo nemško govorečo glasovno uro, ki je "še niso naučili slovensko". Ko ugotovimo, da imamo še nekaj časa, pri vratih pozvoni Sonjina hčerka Vita, ki bo v knjižnico vrnila izposojeno knjigo. Sonja mi pove, da si bo tudi mojo knjigo o Aleksandru "dala prebrati", Vida pa me vpraša, zakaj sem jo naslovila Zaboga, saj sem vendar tudi jaz na pol Slovenec. Sonja pravilno zaključi, da je to zaradi njegove vraščenosti v slovenski prostor.

Pa ne samo zato. Res je, da sta s strastno voznico kraljico Marijo križem kražem prepotovala slovensko ozemlje, da ga je slovensko časopisje po "dolgotrajnem nemškem jarmu" razglasilo za "prvega narodnega vladarja", čigar prvorojenec je leta 1939 osvojil triglavski vrh, da je imel na slovenskih tleh zavidljivo število spomenikov … A bilo je še veliko več.

V času njegovega regentstva in kraljevanja je bila ustanovljena prva slovenska univerza s filozofsko, pravno, teološko, tehnično in nepopolno medicinsko fakulteto, začel se je vršiti proces slovenizacije šolstva, razmahnila so se nova strokovna in kulturna društva ter organizacije, narodna gledališča, ustanovljen je bil Etnografski inštitut, agrarni slovenski prostor je po ustanovitvi Kraljevine SHS postal gospodarsko in tehnološko najrazvitejši del skupne države in ne nazadnje: Slovenci so – z Antonom Korošcem na čelu – zasedli vse najvišje vladne položaje.

A zagotovo se niso počutili tako kraljevsko kot jaz pri Sonji in Vidi. Ne samo zaradi njune očarljive omikanosti in nalezljive vedrine, temveč zaradi vseh spominov, ki nas človečijo in osmišljajo naše zemeljsko bivanje. Vida odkrito pove, da pogreša "svoj Beograd" in da bo Trst ostal njena nezaceljena rana, pa vendar ni v njenem tonu občutiti nobene zamere, kaj šele zagrenjenosti ali sovraštva. In takrat me prešine: sovražijo samo tisti, ki jih bremeni teža pozabe.