"V barok sem se zaljubil v Ljubljani. Logično, saj ima Slovenija ogromen zaklad, posebno dediščino arhitekture in glasbe, ki jo zdaj na novo odkrivam in prezentiram v Sloveniji," pravi Egon Mihajlović.

Egon Mihajlović je rojen v Postojni, s starši se je selil po Sloveniji, živel je tudi v Ljubljani. Na študij zgodovinskih inštrumentov s tipkami (čembalo, hammerklavier in orgle) ter stare glasbe na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost (Hochschule für Musik und Darstellende Kunst) v Frankfurtu je odšel, ko je bil star samo 16 let. Tam je leta 1992 diplomiral, leta 1996 je z najvišjimi priznanji končal podiplomski študij in pridobil znanje koncertnega solista.

Nastopal je s solorecitali na pomembnih festivalih in koncertnih prizoriščih, kot so Berlin Konzerthaus, Frankfurt Alte Oper, Herne Tage der Alten Musik, Köln WDR, München Gasteig, Brugge Festival van Vlaanders, Cannes Festival, Dijon Festival, Festival de Nice, Lausanne, Zürich Tonhalle, Granada, Palma de Mallorca, Madrid, Fano, Pesaro, Benetke, dvorana Scarlatti v Neaplju, Festival Montesardo, Alessano, varaždinske Baročne večeri, San Francisco, Berkeley, Los Angeles Chamber Hall, Passadena ... Pridobil si je mednarodno priznanje kritikov kot eden najpomembnejših čembalistov, strokovnjakov in interpretov glasbe za čembalo, pred vsem za dela Domenica Scarlattija. Dirigent Egon Mihajlović je bil gost oddaje NaGlas!.

V Nemčijo ste na študij odšli, ko ste imeli samo 16 let. Kako se spomnite tistega časa?
To je bil gotovo eden najlepših časov v nekdanjem SFRJ-ju, bilo je leta 1988. Nihče ni mogel predvideti, da greš iz ene domovine, in se nikoli več ne vrneš v to, ki si je vajen.

V devetdesetih pa so ob razpadu Jugoslavije Nemci želeli vedeti, čigavi ste …
Ob razpadu nekdanjega SFRJ-ja je bilo težko ugotoviti, čigav sem, ker sem rojen v Sloveniji, odrasel sem tukaj, moja mama je iz Srbije, oče iz Črne gore – njuno državljanstvo je bilo jugoslovansko, tega nikoli nista potencirala. Za ugotovitev državljanstva, da bi dobil daljši vizum za študij, ker je Jugoslavija razpadla, je bil to zalogaj tako za Nemce kot zame. Za vsako republiko, ki je odprla predstavništvo v Republiki Nemčiji, sem moral tja iskat dokumente, čigav sem. Potem se je izkazalo, da nisem nikogaršnji, ker sem odšel kot mladoletnik – tam so me vzeli kot poseben primer na univerzo pri 16 letih – tako da se je ugotovilo, da sem nič.

Bili ste pravzaprav izbrisani?
In pri tem nihče ni rekel: prosim pojdite v Slovenijo v teh treh mesecih in se spet prijavite, da ne bi bili izbrisani – tega sporočila takrat od na novo odprtega slovenskega veleposlaništva v Nemčiji nisem prejel.

Dokončali ste študij z najvišjimi ocenami, tudi specializacijo, in začeli kariero v Nemčiji in Franciji, kjer obstaja bogata tradicija baročne glasbe. Kje pa ste se zaljubili v barok?
V barok sem se zaljubil v Ljubljani. Logično, saj ima Slovenija ogromen zaklad, posebno dediščino arhitekture in glasbe, ki jo za zdaj na novo odkrivam in prezentiram v Sloveniji. In pravzaprav je bil prvi čembalo v mojem življenju, ki sem ga videl – seveda so me (starši, op. a.) silili h klavirju, orglam – v Cankarjevem domu – pozabljen inštrument, ki ga Festival Ljubljana ni pravočasno umaknil za oder, in sem ga videl. Mislim, da mama ni bila zelo navdušena, takrat sem prišel domov ob enih ponoči.

Pa tudi v Osnovni šoli v Kosezah se je zgodilo nekaj podobnega?
Slovenija ima danes enega najboljših vzgojnih sistemov v Evropi sploh, od glasbene šole do vzgoje mladih. Tu prednjačimo pred vsemi in tu so tudi psihologi spoznali, da nisem nor, ampak mogoče malo čudno nadarjena oseba, točno za umetnost – tako da smo s puncami z Osnovne šole Veljka Vlahoviča v Kosezah lahko imeli tudi prvo koreografijo nekega baleta.

Od leta 2001 do 2009 ste bili tudi organizator kulture na Balkanu. Organizirali ste Festival stare glasbe v Perastu, Črni gori, delali ste tudi na Glasbeni akademiji na Cetinju; ste velik promotor čembala. Kako se ta prostor sploh odziva na čembalo in sploh baročno glasbo?

Pri nas, recimo temu "prostor eksjugoslovanskega čembalizma", sem oseba, ki se je naredila in vrnila. Meni je bilo pomanjkanje samozavesti v baroku in renesansi, ki nas obkroža, vedno moteče, in zato sem se zelo hitro vrgel v to, da bi pokazali vsem mladim, da vedo, kje živijo, da embargo na tovrstno izgine in da se tudi mladi ljudje zavejo, da tudi v Črni gori obstaja ogromen zaklad, predvsem iz srednjeveške, renesesančne in baročne kulture – Perast zraven Kotorja je denimo pod zaščito Unesca.

Zanimiva je tudi vez vaše družine Mihajlović z Italijo. Kako to?
Moja prababica je bila sestra zadnje črnogorske kraljice in tako je moja prateta ena izmed slavnih oseb, na katero smo ponosni – Jelena Petrović Njegoš – kraljica Italije, imperatorka Afrike, ki je postala velika princesa Savojev; na to kombinacijo smo zelo ponosni – to pa so davni časi, še pred Jugoslavijo.

Slovenija vas je znova odkrila leta 2009, ko so vas povabili, da pridete na akademijo za glasbo, kjer ste tudi ustanovili katedro za staro glasbo. Koliko študentov imate?
Zdaj smo že oddelek! Leta 2008 so me povabili, pred tem sem delal v Pesaru kot profesor za čembalo, prej sem bil v Nemčiji. So me pa leta 2008 povabili sem, da me testirajo, ali sem jaz ta, o komer se govori. In moram reči, da smo z velikim naporom z vsemi dosedanjimi dekani, univerzo, res prvič v Sloveniji odprli oddelek za staro glasbo, ki jo študenti lahko študirajo. Jaz sem habilitiran kot profesor za čembalo in sem tudi vodja oddelka – v teh letih smo izvedli nekaj pravih izvedb baročnih del, ki jih je v živo prenašala tudi vaša cenjena televizija, na primer v Mariboru Kronanje Popeje, potem smo imeli tudi v SNG-ju velik projekt za Orfeja, imeli smo Vespro Monteverdija. Študentov pa imamo 22.

Kdo danes, v 21. stoletju posluša baročno glasbo, ki je nastala v 17. stoletju?
To postaja vse bolj moderno, ker daje občutek luksuza. Baročno glasbo poslušajo hipsterji in generacija 50+.