V povsem realističnem slogu tudi bralca zapelje na fiktivna prizorišča in na območja neraziskanih psiholoških fenomenov.

Adam in Eva, glavna protagonista tega romana, sta vsak na svoj način prikrajšana za brezskrbno otroštvo in odraščanje. Zlasti Adam, študent filozofije, čuti v sebi neko nezadostnost, praznino in osamljenost, impulzivno se zateka k odločitvam, o katerih kmalu dvomi, načrte pa opušča, tik preden bi jih uresničil. Njegov steber je stric, ki ga usmerja in mu svetuje, saj bi se sicer, tako razmišlja sam, lahko povsem iztiril. In boji se, da bi mu pri tem izdatno pomagal tudi študij filozofije. Eva, odločena zadovoljiti vse Adamove potrebe, se brezkompromisno poda na pot zanositve, saj je stričev nasvet, da bi imela otroka, Adama prepričal in mu ponudil obljubo življenjskega smisla. Otrok bi ju vpel v verigo večnosti, razmišlja, toda izkaže se, da je njun zakon jalov. In jalovi so vsi Evini poskusi, da bi na skrivaj zanosila z drugim.

Evald Flisar je za uvajanje v roman izbral besede Shenonna L. Alderja: "V vsakem od nas živijo trije ljudje – to, kar smo, kar smo bili in kar bomo." Sam v pričujočem romanu dodaja še četrtega, tistega, ki biva pod površjem in se ne razodeva na glas svetu in ljudem, zato pa piše dnevnik. Roman so dnevniški zapisi Adama, pozneje še Eve in Adamovega edinega prijatelja, Simona. Prav iz dnevniških zapisov se razkrivajo prava čustva, občutja, pomisleki in prevare, ki jih zapisovalci v vsakdanjem življenju spretno prikrivajo z rutino, lažmi, pretvarjanjem in sprenevedanjem. Ljubezenski odnos Adama in Eve niha med pripadnostjo in odtujenostjo, med ustrežljivostjo in maščevalnostjo. Adamov prijatelj Simon v svojih zapiskih razgalja njuno razmerje pa tudi sebe in svojo vpletenost v njuna življenja. Popolna iskrenost dnevniških zapisov se neha tam, kjer Adam in Eva zaslutita, da je drugi odkril skrivališče dnevnika in ga prebira.

Ideja, da bi si omislila otroka, ki bi bil sad izmišljije, torej viden le njima, se porodi Evi na počitnicah v Afriki, kjer v času pred monsunskim deževjem doživita privid otoka, privid čolnarja, ki ju popelje na otok, predsmrtno izkušnjo v zabrisani pokrajini z močnim plimovanjem, v kateri se resničnost in domišljija stapljata in grozita, da bosta utopila še njiju.

Nevidni otrok, o katerem se sporazumeta, dobi pri vsakem od njiju svojo, drugačno podobo, celo različen spol. Igra se začenja. Vsak jo vodi po svojem principu, videnju in nagibih. Domišljija nima skupnega imenovalca. Želja po maščevanju zaradi Evinega varanja Adamu narekuje spako, želja po ljubezni in popolnosti pa Evi prelepo deklico. Otrok je sad tako primanjkljaja kot presežka čustev. Adam okoli svojega sinčka z žabjo glavo in izbuljenimi očmi spleta pravo mrežo protagonistov in cel sistem lastnih čustvovanj. Eva se predaja predstavi za okolico in ljudi, ki jo obdajajo. Svojo deklico utelesi v lutki, ki jo prevaža v vozičku, a zakrito, da bi nihče ne odkril prevare.

Fenomen nevidnega prijatelja, ki bega mnoge starše malčkov od tretjega do petega leta, zastavlja veliko vprašanj. Od kod se vzame in kam ponikne ta nevidni otrok, ki ima svoje ime, prostor, po katerem se giblje in v katerega ne sme vstopiti nihče drug, otroček pa o njegovih dogodivščinah poroča odraslim? Malček ga sicer kmalu potisne v pozabo, toda kako bosta z nevidnim otrokom v romanu opravila odrasla protagonista?

Ali je Evald Flisar ta fenomen zavestno uporabil pri Adamu in Evi ali ne, niti ni pomembno. Kot že v mnogih svojih romanih je tudi v romanu Nevidni otrok ustvaril neverjeten zaplet in ga razvozlal sledeč povprečnemu vzorcu moškega in ženske, ki se nikakor ne moreta združiti v absolutni harmoniji.

Iz oddaje S knjižnega trga.