V predstavo vključuje tudi ljudi s posebnimi potrebami, saj želi izpostaviti, da med nami ni razlik, ampak da so te le umetno ustvarjene. Koreografinja, režiserka, producentka in pisateljica, ki v New Yorku vodi plesno akademijo za otroke, z možem, džezovskim glasbenikom Reggiejem Workmanom organizira mednarodne glasbeno-plesne akademije in razvija program Osem korakov do kreativnosti, se v zadnjem času veliko posveča delu z ljudmi s posebnimi potrebami. Te pritegne v projekt, kjer so enaki drugim, tako da delajo skupni projekt. Lani je ustvarila projekt za slišeče, da bi ugotovili, kaj pomeni biti v gledališču in ne slišati. Psihologijo gluhih pa ustvarjalka dobro pozna tudi zaradi svojega brata.
Kot je povedala v intervjuju, ki ga je za STA opravila Andreja Seršen Dobaj, je v Sloveniji takšnih projektov zelo malo, v ZDA pa je drugače, saj so Američani veliki humanitarci. "Amerika te prisili, da razmišljaš o tem in to te spremeni."
Od ječe do osebne svobode
Kratki film, ki je del predstave Guernica Continuume, je bil že predvajan v ZDA. Tom in Bahia se srečata v ječi in iz njunega dialoga se razkrije temačna preteklost - ona je najverjetneje ubila svojega otroka, on je izgubil svojo ženo. Usoda obeh karakterjev se kotali dalje v predstavi. Tom in Bahia se seznanita z različnimi arhetipskimi liki. Guernica, pevka s cerebralno paralizo, dramske osebe sooči s svojimi življenjskimi težavami in bojem za obstanek, ob tem pa tudi Tom in Bahia prvič izkusita pravo osebno(stno) svobodo, je zapisala avtorica na svoji spletni strani.
"Iz filmskega projekta v New Yorku gremo v gledališkega v Mariboru. Ko to končam in če bom imela možnost, se bo projekt nadaljeval v naslednji film v New Yorku. Zgodba se kar nadaljuje in ravno zato naslov Guernica Continuum. Osnova vsega tega so namreč kaotični odnosi med ljudmi, ki jih ne moremo urediti skozi stoletja. Enostavno se ne znamo sestaviti in pripraviti do tega, da bi živeli v sožitju. To ni naravna diskriminacija, ampak diskriminiramo sami sebe zaradi problemov, ki to sploh niso." Inspiracijo za delo je avtorica našla v kaosu med ljudmi, ki se začne v Picassovi Guernici leta 1937.
Iskanje svetlobe in novih priložnosti
Zgodba o Bahii in Tomu v Guernici Continuum prikazuje številne interpretacije vedenja in medosebnih odnosov, ob katerih se lahko gledalec sooči s pozabo in motnjami vseh, pa tudi s kompleksnimi vprašanji o medsebojni odgovornosti, ki se začenja z "izpovedjo resnice" o tem, kako se nekdo zares počuti, ko ni deležen zaupanja ali ko je zasmehovan in podjarmljen, so zapisali na spletni strani EPK-ja. Avtorica raziskuje odnose med ljudmi, ki so intenzivni in zahtevni, a vsebujejo tudi svetlobo. To v sebi nosita ravno Simon Šerbinek in Maša Godina, ker iz situacije, v kateri sta se znašla, iščeta izhod in zato predstava kljub občutku tragične zgodbe po besedah avtorice ni temačna. Vse temačno skuša obrniti na pozitivno in na koncu predstave Maša Godina, ki ima cerebralno paralizo, povleče vse akterje z odra naprej. Nihče ne propade in vsak dobi še eno priložnost.
Pozitiven odnos je blizu tudi avtorici sami. "Ko se toliko boriš, kot sem se borila jaz vse življenje, ne moreš biti niti eno sekundo negativen. Naj bo situacija, v kateri si, še tako slaba in neobetavna, jo lahko vedno obrneš. Zato se ne morem strinjati, ko mi ljudje govorijo, kako je Slovenija depresivna. Ker tu ni 40 milijonov lačnih otrok. Zagotovo je nekaj ljudi, ki imajo težave, a je njihovo število mnogo manjše." V skladu s takšnim pogledom na svet je njena želja, da s svojim delom čim več ljudem ponudi možnost, da obrnejo pogled na svet.
Upor do sprememb je mogoče zrahljati
Dela z namenom, da se posameznik sam "vpraša, kdo je, kaj lahko naredi, da bi se spremenil, da bi najbolje izkoristil lastno situacijo". Gledališče s takšnim učinkom je zanjo pravo gledališče, saj kot dodaja: "Obožujem vse umetniške zvrsti, a sem ena izmed tistih, ki umetnost uporabim za to, da človeku pomagam, ga spremenim, naučim, povlečem s sabo, mu dam upanje." Kljub človeški lenobi, želji po udobnem življenju in nepripravljenosti na spremembe Maya Milenovič Workman verjame, da se "z vztrajnostjo, prijaznostjo, pozitivnim razmišljanjem tudi te stvari da zrahljati".
V prihodnosti si želi delati predvsem predstave zunaj gledališča, a s profesionalno ekipo. S predstavami želi vzbuditi zanimanje, da bi se obiskovalci na podlagi tega začeli učiti stvari, o katerih prej niso niti sanjali. "Namen mojega dela je absolutno angažirano gledališče, torej da vpliva na ljudi, da ljudje imajo nekaj od njega."