V oddaji Televizorka se s filozofinjo dr. Alenko Zupančič pogovarjamo med drugim tudi o večni aktualnosti Kantovih misli. Rodil se je leta 1724 v pruskem mestu Königsberg, današnjem Kaliningradu. Študiral je filozofijo, matematiko, naravoslovne znanosti in postal profesor. Rodnega kraja ni nikoli zapustil. Vse, kar je vedel o svetu, je prebral v knjigah, ki so mu jih pošiljali iz Anglije in Francije. In vse, kar je vedel o ljudeh, je bilo rezultat nenehnega opazovanja okolja in lastnega čustvenega življenja. In čeprav je, kot pojasnjuje dokumentarni film Kant – eksperiment svobode, želel razložiti svet, se je zavedal, da ima sam, tako kot vsi ljudje, le omejeno zmožnost razumevanja.

Immanuel Kant velja za enega najbolj citiranih filozofov, njegov čas sta zaznamovala razsvetljenstvo in francoska revolucija. Na presečišču idej filozofije in politike je pisal o konceptih univerzalnosti, enakosti in demokracije. Revolucijo je razumel kot spontan izraz človeške volje, ki jo vodi upanje v boljši v svet. Pozival je k ligi narodov in je verjel v globalno državljanstvo, ki vsem zagotavlja enake pravice. Kot v oddaji Televizorka pojasni dr. Alenka Zupančič, "smo ljudje v osnovi enaki in iz tega sledi zahteva po enakopravnosti in enaki obravnavi".

Kantovo osrednje filozofsko delo sestavljajo tri kritike: Kritika čistega uma, Kritika praktičnega uma in Kritika razsodne moči. Prvo je izdal leta 1781 in še dandanes velja za prelomno in temeljno delo zahodne filozofije. Dolgujemo mu marsikatero smernico v racionalizmu, razum je pojmoval kot moralni kompas človeštva. Izjemen vpliv je imel na pojmovanje etike in morale.

Verjel je, da je človek svoboden in etičen, če popolnoma prevzame odgovornost za svoja dejanja. Morda tudi zato njegova etika vsebuje elemente krutosti. "Kant ima reklo: moraš, torej moreš," pravi Alenka Zupančič. Ne glede na to, ali menimo, da je svet dober ali slab, smo ljudje po Kantu dolžni delovati. Sredi obsežnih družbenopolitičnih sprememb, ki jih živimo, odgovor tako ni pasivnost in apatija, ampak aktivnost, "kar je kruta maksima, a še kako potrebna v teh časih," dodaja Zupančič, ki se je s temo ukvarjala v knjigi Etika realnega: Kant, Lacan.

Osrednji pomen v Kantovi filozofiji zavzema tudi pojem javnega. Danes se "dogaja korenita transformacija javnega prostora. Izginja ideja, da obstaja prostor kot skupna referenčna točka, kjer lahko soočamo različna mnenja. Vsako stališče ima namreč svojo javnost oz. svoj mehurček javnosti, sledilce in privržence. Hud problem je, da te javnosti med seboj zelo redko komunicirajo in da šteje samo še kvantiteta." In kje se v tej enačbi znajdejo javni mediji? "Včasih je veljalo, da ima beseda v javnem mediju večjo težo. Danes ta avtomatizem ne velja več," povzame Alenka Zupančič.

Mnoga vprašanja, ki so ljudi pestila pred 300 leti, danes veljajo za razrešena. Toda prav sodobni čas z naraščajočimi družbenimi neenakostmi, podnebno katastrofo in novimi vojnami kaže na večno aktualnost Kantove misli. Ne nazadnje je prav mir opredelil kot etični, pravni in politični cilj v eseju Večni mir: filozofski načrt.