V Slovenskem gledališkem muzeju so prikazali filmski portret kostumografke Alenke Bartl Gospa, ki z oblačenjem slači. V filmu, ki ga je režiral Slavko Hren, o umetnici spregovorijo sodelavci in poznavalci njenega dela. Po besedah scenografke Mete Hočevar je Bartlova zato, da je lahko igralce, pevce in plesalce odevala v kostume, morala slačiti in razgaljati like.

Hren priznava, da pred projektom ni vedel, v kaj se spušča, saj je množina snovi in gradiva iz dneva v dan naraščala. Tako se je 3000 originalnim skicam za kostume iz arhiva gledališkega muzeja pridružilo še 2000 skic, ki jih je Bartlova hranila doma.

Od aprila gostja Narodne galerije
Po besedah direktorja gledališkega muzeja Iva Svetine sta film in razstava, ki jo bodo odprli aprila v Narodni galeriji, poklon velikemu opusu umetnice ter obenem vsej slovenski kostumografiji. Bartlova je namreč ustanovila katedro za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Začetek dokumentarca o Bartlovi, ki se je podpisala pod več kot 500 kostumografij, je Hren postavil v Benetke. V tem romantičnem mestu so leta 1979 snemali film Iskanja Matjaža Klopčiča, v katerem so igralci oblečeni po zamisli Bartlove. To je bil, kot pove Bartlova v filmu, eden njenih najljubših filmskih projektov.

V filmu, ki bo na ogled v nedeljo ob 22.30 na TV Slovenija, sodelujejo režiserji, šivilje, krojači, nekdanji študenti in poznejši sodelavci ter teoretiki. Scenografka Hočevarjeva v filmu pove, da je bila Bartlova, ki je študirala na beograjski Akademiji za uporabno umetnost, predvsem slikarka. Režiser Vinko Möderndorfer Bartlovo spoštuje kot "persono" oziroma ustvarjalno osebnost. "Na akademiji imajo študentje največ profita od takšnih osebnosti, ostalo je v knjigah," je poudaril. Omenil je tudi umetničino samozavest, a obenem ponižnost in iskreno negotovost do svoje umetnosti.

Kostum ne sme siliti v ospredje
Kostum ne sme biti v prvem planu, pač pa mora le ležerno spremljati igralca, razkriva Bartlova svojo skrivnost. Da je znala najvidnejši del predstave narediti nevpadljiv, sta potrdila tudi Hočevarjeva in akademik Andrej Inkret.

Alenka Bartl se je rodila leta 1930 v Ljubljani. V prestolnico se je vrnila kot diplomantka kostumografske smeri na beograjski Akademiji za uporabno umetnost in se pridružila kostumografki Miji Jarc, takrat zaposleni v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Prvo kostumografijo v slovenskem gledališču je izpeljala z režiserjem Mirkom Mahničem.
Prešernova nagrajenka
Sčasoma je postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Je dobitnica številnih nagrad, od Sterijinih in Borštnikovih nagrad do velike Prešernove nagrade in mnogih zlatih aren za dosežke pri filmu.