Trije vojaki, ki so iz več kot 800 ur posnetkov iz Iraka sestavili film War Tapes (Posnetki vojne), imajo na dogajanje v puščavi različne poglede. “Eden podpira predsednika Busha in njegovo “misijo” v Iraku, drugi je ciničen, tretji pa nekje med eno in drugo skrajnostjo,” je na tiskovni konferenci v New Yorku razložila režiserka Deborah Scranton. “Ta trojica na neki način pooseblja konflikte, s katerimi se okrog teh istih vprašanj spopada ameriška javnost.” Film je pretekli konec tedna doživel premiero na festivalu Tribeca.

Na meji dobrega okusa
Film je bil prvotno zamišljen tako, da bi Scrantonova kot novinarka z oboroženim spremstvom potovala v Irak, a se ji je zdelo, da lahko “pravo” zgodbo o Iraku povedo le vojaki, ki so v vojno vpleteni. V film so na koncu vključili tudi nekaj precej nazornih posnetkov nasilja pa tudi cinizma in črnega humorja, s katerim se zbadajo vojaki (v filmu tako lahko slišimo pogovor, ali je odrezan ud bolj podoben hamburgerju ali surovi pečenki). Vojaki se pred komentarji, da so neokusni, branijo, da življenje ni zmontirano in cenzurirano in da so to hoteli tudi pokazati. V enem prizoru vojak smrtno resno v kamero pove, da skušajo ZDA na Bližnji vzhod pripeljati mir in iz Iraka narediti demokratično deželo ...“, nato pa lahko mogoče še vsem ljudem na svetu kupimo psička”, doda sarkastično.

Eden izmed treh vojakov snemalcev je Zack Bazzi, Američan libanonskega rodu, ki večkrat vije roke nad ignoranco svojih kolegov, kadar ti pridejo v stik z iraško kulturo in običaji.

(Ne pretrda) roka cenzure
Scrantonova pravi, da je vojska cenzurirala le en prizor iz filma: posnetke krvavih posledic vstaje v Faludži, sicer pa niso imeli nad prisotnostjo kamer na bojišču nobenih pripomb. Režiserka je večkrat poudarila, da je skušala posneti film in ne politične agitke, zato tudi ni hotela odgovarjati na vprašanja glede njenega lastnega mnenja o vojni. “Vojne bodo vedno nastajale, toda kot civilizirana družba se moramo zavedati, kaj vse bodo potegnile za seboj.”

To ni računalniška igrica!
Na tiskovni konferenci je bil prisoten tudi Anthony Swofford, avtor avtobiografije Jarhead, po kateri je lani režiser Sam Mendes prav tako posnel film. Swofford, veteran prve zalivske vojne, se zaveda, da sta nekatere gledalce očarala že sama slikovitost in adrenalinski naboj vojne in da je verjetno, da se bo kak 17-letnik po ogledu War Tapesa odločil za vojaško kariero.

Na letošnjem festivalu Tribeca cela vrsta filmov odpira vprašanje vojne v Iraku. Naj naštejemo le Homefront (o ranjenem ameriškem vojaku) in The Blood of My Brother, zgodbo o iraški družini, ki v spopadu izgubi sina.