Akcijski umetnik in režiser Christoph Schlingensief rad dreza v ne prav prijetna dejstva iz nemške zgodovine. Foto: EPA
Akcijski umetnik in režiser Christoph Schlingensief rad dreza v ne prav prijetna dejstva iz nemške zgodovine. Foto: EPA
Komemoracija v spomin žrtvam nemške kolonialne oblasti v Namibiji
V Namibiji se vsako leto spomnijo žrtev, ki so jih pobili nemški kolonizatorji. Foto: EPA

Akcijski umetnik se z dadaističnim filmom African Twin Towers (Afriška dvojčka) vrača v Namibijo, simbol nekdanje nemške kolonialne moči. Film naj bi opozoril, da je v napadih na newyorška dvojčka umrlo le 3.500 ljudi; v Afriki zaradi revščine pa vsak dan umre 35.000 ljudi.

Absurdni konglomerat nemških motivov
Zgodba je seveda absurdna. Po realsocialistični kulisi – "priskrbi" jo namibijski slum – se preganja starogermanski bog Odin, zakonca Siegfried in Winifred Wagner želita sredi puščave organizirati festival del Richarda Wagnerja, preplašeni nemški kancler pripotuje s helikopterjem, a si ne upa pristati, »neukročeni« domorodci pa skoraj napadejo guvernerja pokrajine Lüderitz, ki s kavbojskim klobukom na glavi kriči proti helikopterju: »Gospod zvezni kancler, spravite že enkrat svoje preklete smuči na ta puščavski pesek, pristanite, vi strahopetec!«

Guverner ima sicer hude težave. Družina Wagner iz Bayreutha je prijazno namenila sredstva za gradnjo prav "spodobnega" barakarskega naselja. Ti nehvaležni domorodci pa zdaj guvernerju grozijo z linčem. Ravno zaradi takih prizorov, ki naj bi sicer po mnenju Christopha Schlingensiefa le opozarjali na arogantnost in krutost nemškega naroda, se je v Namibiji zgodil resničen linč. A na srečo je to le medijski linč. V časopisih so se namreč oglasili ogorčeni Namibijci, ki jih zelo moti Schlingensiefovo prikazovanje pripadnikov njihovega naroda kot neciviliziranih divjakov.

Razburjenje na ambasadi
Schlingensief je odziv skoraj pričakoval. Namibijci namreč ne morejo razumeti družbene in politične satire. Čeprav vladajoča stranka Swapo velja za silo, ki je Namibijo odrešila apartheida, pa je po prihodu na oblast vzpostavila zelo čudno demokracijo, ki vključuje skoraj božansko čaščenje vodilnih političnih figur. Tudi umetniki delujejo v tem duhu in se po navadi odločajo za izdelavo spomenikov vodilni stranki.

Čeprav Christoph Schlingensief ni prestopil meja politične satire, pa je njegov projekt v zadrego spravil celo nemško veleposlaništvo v Namibiji, saj Nemci kot nekdanji kolonizatorji v Namibiji ob omembi izraza Zahodna južna Afrika še vedno čutijo nelagodje in so nekako prepričani, da se ne smejo norčevati iz prebiavalcev, katerih prednike so nekoč zasužnjili.

Patti Smith ob bogu Odinu
Da se projekt ne bi izrodil načelom dadaizma, je Schlingensief – tudi tokrat se predstavlja v vlogi režiserja, igralca, scenarista in producenta – v film vključil še ameriško rokerico Patti Smith, ki je sicer na prizorišče snemanja pripotovala bolj ali manj kot turistka. Kraj svojega dopusta je izbrala zgolj zato, ker ljubi dadaistični teater Christopha Schlingensiefa in si je želela od blizu opazovati njegov način dela. Ko je bila ravno »pri roki«, pa je Schlingensief Smithovo kar hitro prepričal o sodelovanju pri filmu. Na vlogo se Patti Smith ni bilo treba kaj dolgo pripravljati. Njen lik namreč le hodi po puščavi in nabira kamne.

Film zagotovo ne bo filmski hit, Christophu Schlingensiefu pa bo pomagal obdržati sloves enega zadnjih in še vedno domislenih ljubiteljev dadaizma.