Odgovor poznamo: v Reykyaviku. Maja lani je ironično poimenovana Najboljša stranka s komikom Jonom Gnarrom na čelu s 35 odstotki glasov postala prepričljiva zmagovalka volitev v islandski prestolnici, Gnarr, ki je v predvolilni kampanji med drugim otrokom obljubljal, da bo na letališču zgradil Disneyland, pa je postal že četrti reykyaviški župan v zadnjih štirih letih.
Politična kampanja, ki je bila sprva zamišljena kot farsa, a je pri Islandcih, na pol zlomljenih od finančne krize, naletela na posluh, že sama po sebi zveni kot kak podvig Sashe Barona Cohena - zato ni čudno, da se je iz nje rodil dokumentarec. Film Gnarr v režiji Gaukurja Úlfarssona so ta teden predvajali na newyorškem filmskem festivalu Tribeca.

Filmska zgodba o nenavadni politični karieri 44-letnega komika je mišljena kot nauk za vse, ki med predvolilnimi kampanjami medijski prostor natrpajo s praznimi obljubami. "Ljudje hočejo več resnice v politiki. Naša taktika je bila, da nismo imeli taktike, ter roganje praznosti aktualne politike, ki je neskončno votla in brezpomenska," je Gnarr razložil v intervjuju za Reuters.

Azil za brezdomne dinozavre?
Ni treba biti politični strokovnjak, da razumeš, kako je Gnarru uspelo priti na županski stolček. V enem prvih znakov evropskih finančnih težav so leta 2008 bankrotirale islandske banke in državo pognale v največjo krizo v zgodovini. Aprila je volivce še dodatno razburilo poročilo o izjemni brezbrižnosti, kronizmu in nesposobnosti na najvišjih ravneh vlade. In na takem prizorišču se je pojavil Gnarr, ki je pred osuplo publiko in skeptičnimi mediji razprostrl celo paleto norih predlogov. V retrospektivi se mu zdi najbolj zabavna obljuba, da "bo zgradil Jurski park v Reykjaviku", češ da ga skrbi za prazgodovinske pošasti iz istoimenskega filma; po njegovem bi jih bilo treba "preseliti na Islandijo in jih posvojiti".

Več kot samo burkaštvo
A med vso to prazno slamo so ljudje očitno dojeli njegovo sporočilo: da je "mainstream" politika prepolna nerazumljivih besed in lažne morale. "Politika se je razvila v nekakšno subkulturo, imajo celo lasten jezik, ki je univerzalen v tem, da ljudje nimajo več pojma, o čem politiki govorijo," je prepričan Gnarr.

Za zdaj ni še nobenih dogovorov o tem, da bi o Gnarrovem mandatu posneli še en film, pravzaprav se sam še niti ni odločil, ali bo čez tri leta še enkrat kandidiral. (Njegova začetna priljubljenost je zaradi zvišanja davkov in zmanjševanja sredstev nekoliko padla.) Za zdaj si želi predvsem, da bi ljudje ob ogledu filma ugotovili, da za uspešno politično kariero "ni treba biti preveč inteligenten, imeti silno dobrih zvez ali biti kaj posebej lep".