Mesto življenja in smrti, več kot dve uri dolga filmska epopeja o padcu Nankinga, se z grozljivo natančnostjo loteva poboja nedolžnih civilistov in vojnih ujetnikov. Pokol, v katerem je po kitajskih podatkih umrlo 300 tisoč ljudi in se je v zgodovino vpisal kot Posilstvo v Nankingu, je na Kitajskem dobro poznano poglavje iz zgodovine - nova je njegova obravnava. Režiser Lu Čuan je zgodbo sklenil povedati iz več zornih kotov, tudi iz japonskega.

Črno-beli film - po tehniki, ne naravi
V filmu, ki je posnet v črno-beli tehniki, 38-letni Čuan japonske vojake pokaže kot navadne ljudi, ujete v tragedijo vojne vihre - in ne kot krvoločne pošasti, kakor jih vedno predstavljajo na Kitajskem. Tak pristop je v očeh kitajskih nacionalistov nedopusten in Lu je bil že tarča groženj s smrtjo. Sam pravi, da je bil sicer pod neznanskim pritiskom, da pa ga je gnala le želja, prikazati resnico in uravnovesiti dosedanji "pretirani" način obravnavanja tematike na Kitajskem. "Včasih se počutim, kot da je to kulturna revolucija," pravi o silnem odzivu, ki ga je doživel film. "Pred premiero nisem imel pojma, da je na Kitajskem toliko nacionalistov."

Promocijska turneja ob premieri filma se je večkrat izkazala za naporno, še posebej za japonske igralce, ki so bili nenehno v nevarnosti, da postanejo tarče kakega jeznega izpada. "Ker je bila tema na Kitajskem vedno prikazovana tako dramatično, buren odziv ni tako zelo presenetljiv."

Tudi negativna publiciteta je publiciteta
Kljub polemiki - ali, verjetneje, prav zaradi nje - je Mesto življenja in smrti silna uspešnica; za zdaj je s prodajo vstopnic zaslužilo že 120 milijonov jenov (17,5 milijona dolarjev), tudi zaradi širokega dosega vsemogočnega distributorja China Film.

Lu vseeno poudarja, da čeprav se morda ne strinja s kitajsko obravnavo zgodovine, do Japoncev glede Nankinga ne goji nobenih simpatij. "Japonska vlada se ni za pokol nikoli opravičila in posamezniki celo zanikajo, da se je kdaj zgodil."

Tabuji ostajajo
In čeprav že samo to, da je Lu svoj film lahko posnel, kažejo na rahljanje političnega enoumja, pa določene teme za kitajski film ostajajo nedotakljive - na primer kulturna revolucija ali pokol na Trgu nebeškega miru leta 1989. "Sam bi z veseljem posnel film o incidentu 4. junija," pravi režiser (pod tem imenom so znani protesti iz leta 1989), ki se zaveda, da ni zelo verjetno, da mu bo to v naslednjih petih letih uspelo. "Moramo še naprej siliti in se s tem boriti za večjo odprtost dežele".

Ana Jurc