Zato, ker smo se ženske navadile na določene stvari, pa se ne bi smele. Hotela sem pokazati, da te stvari niso povsem v redu.
Tudi oziroma predvsem o tem pripoveduje nov celovečerec Pisma iz Egipta režiserke Polone Sepe, ki so ga v družbi ekipe predpremierno predvajali v Kinodvoru, drevi ob 20.10 pa si ga bo mogoče ogledati na 1. programu Televizije Slovenija.
Gre za zgodbo o Ireni (Aleksandra Balmazović), ki skuša življenje krmiliti med svojo kariero in strastjo do kemije ter ohranjanja starih dokumentov, in skrbjo za hčer Lizo (Maša Bizjak) ter ohranitvijo svojega očitno načetega zakona z Damjanom (Sebastian Cavazza). Za doktorat se že dlje časa ukvarja z odkritjem formule za ohranjanje črnila na starih dokumentih, ne da bi se dokumenti pri tem poškodovali. Gre za pomembno odkritje, s katerim se zgodovini ni treba več bati, da bo pozabljena, pravi njen kolega.
K odkritju jo ne nazadnje ženejo tudi pisma njene babice, ki je bila ena od t. i. aleksandrink, dojilj, ki so pustile svoje otroke doma in skrbele za otroke bogatih Egipčanov, da so lahko finančno podpirale domače družine.
Hude okoliščine, ki so jih te ženske zapustile, so bile ob njihovi vrnitvi še trše. Kot Ireni pojasni mati (Draga Potočnjak), so bile ob prihodu domov zaničevane, lastne družine in sovaščani so jim obrnili hrbet v prepričanju, da so denar prislužile na umazan način. Irenino babico je tako dedek ob vrnitvi zaprl v skedenj, Irenina mati, takrat komaj desetletna deklica, pa ji je pred vrata nosila hrano. Irena tako s svojim prebiranjem pisem in trmastim poizvedovanjem o babici odpira stare rane, breme, ki ga mati nosi s seboj že vsa ta leta.
Irena skuša voditi drugačno življenje, prepričana je, da je lahko ženska enakopravna - tako v svojem delu kot pri domačih opravilih. Vendar njen mož ne deli istih misli. Prepričan, da žena zanj ne skrbi dovolj, z občutkom, da ga ne 'časti' več tako, kot ga je nekoč, se zaplete z drugo žensko in Irenina mati krivi za njegov odmik prav hčer, saj se namesto življenju posveča znanosti.
Situacija, s katero se ženske ne bi smele sprijazniti
Pisma in težave v zakonu mater in hčer zbližajo; prva se spoprime z bremeni iz otroštva, druga pa ostane zvesta sebi. Tudi po stoletju naporov za enake možnosti se torej predsodki do žensk niso zmehčali toliko, kot bi upali ali pričakovali. Ravno to je razlog, da je režiserka Polona Sepe posnela to zgodbo. "Zato, ker smo se ženske navadile na določene stvari, pa se ne bi smele. Hotela sem pokazati, da te stvari niso povsem v redu," je povedala na predpremieri. Ko so bili na neke predavanju ob predstavitvi projekta za Eurowistdom, so predstavili raziskavo, ki je pokazala, da znanstvenice niso tako vpletene v kariere kot moški, Slovenija pa je v sprejetosti ideje o delitvi gospodinjstva na zadnjem mestu, je še dodala.
Pravo odkritje slovenske znanstvenice
Scenarij za film je leta 2007 nagradil Eurowistdom, s katerim Evropska komisija za znanost in tehnologijo podpira teme, ki obravnavajo znanstveno tematiko in problematiko žensk v znanosti. Zgodba namreč temelji na dejanskem odkritju omenjene formule, ki ga je odkrila prav slovenska znanstvenica Jana Kolar.
Film o enakosti spolov in enakih možnostih
Film je posnela Televizija Slovenija v sodelovanju s produkcijsko hišo Casablanca in odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov na TV Slovenija Jani Virk je projekcijo pospremil z besedami, da gre za film o enakosti spolov, o enakih možnostih na splošno.
Igralsko zasedbo sestavljajo še Primož Pirnat, Saša Mihelčič, Saša Pavlin, Svetozar Polič, Gašper Tič, Grega Zorc, Pavle Ravnohrib in Igor Štamulak. Direktor fotografije je Bojan Kastelic, scenografinja Urša Loboda, kostumografinja Meta Sever, maskerka pa Anja Godina.
Zato, ker smo se ženske navadile na določene stvari, pa se ne bi smele. Hotela sem pokazati, da te stvari niso povsem v redu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje