Morda še bolj fascinantno pa postane, ko očaranosti nad vojno podleže kar sam režiser in se že v izhodišču odreče vsakršnemu polemiziranju ali subverziji. Tako nam Peter Berg z Edinim preživelim, filmom o ponesrečeni vojaški akciji ameriških marincev v Afganistanu, postreže z enim najbolj neprikritih in propagandnih hvalospevov ameriške vojne izkušnje v zadnjem času.

Vzrok za to je že dejstvo, da je scenarij za film nastal po resničnih, pretirano čustvenih in, roko na srce, ne najbolj lucidnih spominih ameriškega marinca, ki je leta 2005 kakor po čudežu edini preživel ponesrečeno misijo v afganistanskih gorah.

Tedaj naj bi skupina vrhunsko izurjenih specialcev rutinsko likvidirala vodjo lokalnih talibanskih enot, a skrivna operacija propade, ko druščini pot prekriža ostareli pastir z vnukoma ter poskrbi za edino pravo moralno dilemo v filmu. Ker je akcija ogrožena, se morajo marinci odločiti ali moteči dejavnik likvidirati ali pa zajete domačine spustiti, vedoč, da bodo v tem primeru gotovo obvestili talibansko vojsko v bližini. Po burni debati pastirje navsezadnje osvobodijo in se začno umikati, a film eksplicitno poskrbi, da bo ta edina zares etična odločitev vse do konca obveljala za napačno. Američane namreč kaj hitro dohiti bataljon talibanov in tedaj film eksplodira v hipnotični akcijski eksces nasilja, ki meji na brutalno abstrakcijo in metaforo mučeništva. Marinci sicer eden za drugim popadejo, a za vsakega izmed njih pade vsaj ducat nasprotnikov, in če je za smrt talibana potreben en strel, bo ameriškega fanta pokončalo šele deset nabojev. Marinci so prerešetani, polomljeni, razsekani, izmaličeni do neprepoznavnosti, Peter Berg pa njihov boj beleži s tako fascinacijo, da iz vsake prejete rane naredi spektakel.

Z upočasnjevanji in monumentalnimi bližnjimi plani jasno heroizira dejanja patriotskih Američanov, katerih mladostno zagnanost, tovarištvo in disciplino občuduje in fetišizira do skrajnosti.

Tragičnosti izgubljenih življenj vsekakor ne gre zanikati, a vendar se v Edinem preživelem vsakršno iskanje smiselnega razloga, s katerim bi lahko upravičili vse te žrtve, izkaže za brezupno. V filmu se namreč nihče nikoli ne vpraša, zakaj se v resnici fantje v Afganistanu sploh borijo. Nihče niti z besedo ne omeni bodisi vojne proti terorju na eni, bodisi sprevržene ameriške imperialistične politike na drugi strani. Preprosto se zdi, kakor da je vojna za Berga naravno stanje stvari, akterji pa so zreducirani na dobre in zle. Če kaj, potem bi si svoj film zaslužil edini zares junaški protagonist v zgodbi, afganistanski vaščan, ki je preživelemu marincu po nareku starodavnih šeg ponudil azil pred talibani in pri tem zavoljo plemenitega dejanja tvegal lastno glavo.

Matevž Jerman, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenia, Radia ARS.