V zadnjem času smo videli več filmov, ki prek usode rasno mešanih parov razmišljajo o rasizmu v Ameriki (na primer lanski Loving režiserja Jeffa Nicholsa). Zbeži! ni tak film, čeprav pod drobnogled vzame rasno mešani par. Videli smo tudi filme, ki skušajo na neposreden, brutalen način obračunati z ameriško dediščino suženjstva (12 let suženj, Rojstvo naroda). Zbeži!, na prvi pogled klasična srhljivka o "zakleti" hiši, ni tak film. Pa vseeno nihče ne bo spregledal, da (posredno) absolutno tematizira ravno suženjstvo in njegovo izročilo v sodobni Ameriki.

Zbeži! je v prvi vrsti film, ki od gledalca zahteva konfrontacijo z nelagodnimi temami. To je jasno že iz klasičnega tropa grozljivk v uvodnem prizoru: mlad temnopolt moški ponoči tava po premožni predmestni soseski. To, da se outsider v taki belski enklavi ne more preprosto brigati sam zase in imeti miru, je (lahko) navezava na tragično smrt Trayvona Martina. V tem primeru mladenič ne pade pod streli "zaskrbljenega" varuha soseske, je pa njegova usoda koncizna napoved vsega, kar sledi.

Rose (Allison Williams) in Chris (Daniel Kaluuya) sta svež, do ušes zaljubljen par, tik pred prvo večjo preizkušnjo v svoji zvezi: konec tedna bosta preživela na elegantnem posestvu dekletove družine. Fotograf Chris je pred prvim uradnim "srečanjem s starši" na trnih, saj jim Rose nikoli ni izrecno omenila, da ni belec. Sprva se zdi, da je bil njegov strah neupravičen: newageovska terapevtka Missy (Catherine Keener) in kirurg Dean Armitage (Bradley Whitford) sta slika popolnega tasta in tašče; Chrisa sprejmeta z odprtimi rokami in širokih nasmehov (ter s pripombo, da "bi še tretjič volila za Obamo, če bi lahko").

Če nočete vedeti res ničesar o vsebini filma, pred ogledom ne berite naprej.

A tudi najbolj dobronamerni komentarji razkrivajo globoko vsajene predsodke. Bratovo pokroviteljsko vprašanje o borilnih veščinah ("Če bi treniral, bi bil lahko prava zver."). Družinska prijateljica s poltenim pogledom. Nič kaj diskretno vprašanje o tem, koliko držijo klišeji o spolnosti s temnopoltimi moškimi. Popredmetenje, fetišizacija in eksploatacija temnih teles so v Zbeži! prignani do skrajnosti; rezultat je v enaki meri komičen in srhljiv.

Več časa kot preživimo pri Armitagevih, bolj na Chrisa (in gledalca) nalega nedoločen občutek nelagodja. Posestvo je v resnici še najbolj podobno opusteli suženjski plantaži. Edina uslužbenca premožnega para, gospodinja Georgina (Betty Gabriel) in vrtnar Walter (Marcus Henderson), sta temne polti. Očitno sta v nekakšnem šoku: v interakcijah z ljudmi delujeta leseno in odsotno.

Nepošteno bi bilo razkriti še kaj več o zapletu zgodbe – vsi koščki sestavljanke se v celoto zložijo v (za odtenek karikiranem) sklepnem dejanju. Peele, ki ima kot scenarist in igralec izkušnje predvsem v komedijah, je iz tega žanra v srhljivko prenesel odličen občutek za tempo in stopnjevanje peripetije. Obenem razume tudi, da je včasih bolje pokazati manj kot več (ne pričakujte potokov krvi). Razkritje groteskne skrivnosti večno zaklenjene kleti družine Armitage tako ali tako ni tisti pravi adut filma. Zbeži! je genijalen izdelek po zaslugi svoje precizne gradnje ozračja sovražnosti, nelagodja in t. i. "mikroagresij" okolice, ki jih vsakodnevno doživljajo temnopolti Američani.

Postopoma se izkaže, da si Rose, skrajno liberalna in družbeno ozaveščena belka, ne more pomagati, da ne bi svojega fanta neprestano energično branila pred domnevnim ali resničnim rasizmom. (K percepciji Allison Williams kot utelešenja "belske priviligiranosti" seveda veliko pripomore njena vloga vase zaverovane Marnie v HBO-jevi seriji Punce. Težko si je predstavljati, da se Peele tega ne bi zavedal.) Ko prometni policist od Chrisa, ki je bil med majhno prometno nesrečo v avtu zgolj sopotnik, zahteva osebni dokument, je Rose tista, ki dogodek stopnjuje v napeto, rasno zaznamovano situacijo. Chris tega in vse podobne incidente prenaša stoično, vdano v usodo, kot nekdo, ki se je navadil ignorirati pokroviteljsko držo bele večine. Njegova edina vez z "resničnim življenjem" so telefonski klici najboljšemu prijatelju. (Lil Rel Howery ustvari enega najbolj komičnih likov v zadnjem času. Poleg humornih intermezzov poskrbi tudi za glas razuma v Chrisovi vse bolj nadrealistični izkušnji.)

Jordan Peele prek klasičnih motivov filmskih grozljivk v zgodbo vpelje temo izgube identitete in nemoči v implicirano (in kasneje eksplicitno) sovražnem okolju. V nekaterih prizorih gre režiser seveda še veliko dlje in ustvari jasne vizualne aluzije na suženjstvo, z dražbo človeških bitij vred. Zbeži! je ciničen posmeh nedolžnim utvaram o tem, kako v sodobni Ameriki (svetu) družbeni in rasni razredi ne igrajo nobene vloge več. Parodija slasherjev, ki vreščečo blondinko, zadnje preživelo dekle, zamenja z Britancem ugandskega rodu. In ne nazadnje portret dobronamernih belcev, ki mislijo, da razumejo, česar ne morejo zares razumeti.

Ocena: 5; piše Ana Jurc