Xavier Giannoli je ustvaril ganljivo ljubezensko zgodbo, polno humorja in sočutja do svojih karakterjev. Gérard Depardieu, džezovski pevec v pariškem nočnem klubu, sicer ve, da ne bo nikoli odličen pevec, a petje obožuje in mu predstavlja vse, dokler med občinstvom ne zagleda Marion (Cécile de France), ki je samska mama z nesrečno preteklostjo. Srečanje organizira njegov prijatelj Bruno, nepremičninski posrednik in občutljiv odnos se začne razvijati, a kmalu Bruno postane njegov tekmec za Marionino naklonjenost.
V filmu Pevec (Quand j'étais chanteur) je Dépardieu ustvaril eno najbolj izpiljenih in prikupnih igralskih kreacij v zadnjih letih, je zapisal kritik Alan Hunter v tedniku Screen International, filmska kemija med Dépardieujem in de Francovo pa je neverjetna.
Raziskovanje džezovskega sveta
Režiser Giannoli je med pripravami za film spoznal Alaina Chanona, pevca v plesni dvorani v pariškem okrožju Clermont-Ferrand, kjer stoji tudi nočni klub v filmu. Z Chanonom je Giannoli odkrival svet klubskih džezovskih pevcev, njihove rituale, zvoke in občinstvo. Spremljal je tudi njegovo skupino in jo povabil, da je v filmu nastopila kot Dépardieujeva skupina.
Dépardieu je bil moj David Bowie ali Mick Jagger
Že pri pisanju scenarija si je v vlogi glavnega igralca zamislil Dépardieuja. "On je igralec, s katerim sem želel snemati, odkar sem bil zelo mlad. Bil je moj David Bowie ali Mick Jagger," pravi. Želel je tudi, da ljudje odkrijejo novo stran njegovega igralskega genija. In pri snemanju je bil nad njim navdušen: "Na snemanju je bil čudovit, popolnoma predan in iznajdljiv. Poleg tega pa zna tudi peti!" Dépardieu je namreč sam odpel vse pesmi v filmu. Po besedah režiserja, se je izkazal s profesionalnim pevskim glasom, ni pa bilo potrebe, da "poje kot Pavarotti," saj zgodba tega ne predvideva.
Režiserja je pohvalil tudi igralec. Zanj je bilo presenečenje spoznati nekoga z "jasno vizijo, ostrim umom, ki je natančno vedel, o čem govori in je bil poln neomejene ljubezni do filma in do pesmi".
Ljubezenska zgodba brez sentimentalnosti
Film, ki je bil vključen v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu leta 2006 so pohvalile tudi kritike. Resnična upodobitev dveh oseb, ki iščeta dostojanstvo in izpolnitev v njunih zlomljenih življenjih se uspešno izogne klišejem in sentimentalnosti, je zapisal David Mattin. Geof Andrew je film označil kot občudujoče trden, ambivalenten in iskren pogled na strah vzbujajoč odnos med realnimi občutji in kulturno sprejemljivim javnim izrazom čustev, ki nikoli ne zapade v osladnost. Zanimiva in nenavadna ljubezenska zgodba pa je bila močno opažena tudi po odlični igri Gerarda Dépardieuja.