"Prav gotovo bi se rad znebil tega," je 69-letni švicarski igralec dejal na srečanju z novinarji v Berlinu. "Jasno pa mi tudi je, da je to trapasto. Ne bom se ga mogel znebiti."

Najti je moral pot med vlogo in sabo
Ganz v svojem novem filmu "Das Ende ist mein Anfang" (Konec je moj začetek), ki bo v nemških kinematografih prihodnji teden, igra človeka, pred katerim so povsem drugačni izzivi. Priredba knjige spominov z istim naslovom dolgoletnega poročevalca nemške revije Spiegel, Tiziana Terzanija, pripoveduje o tem, kako se za rakom oboleli novinar zateče v planine rodne Toskane in pripravlja na "zadnjo veliko dogodivščino".

"V tem primeru mi ni bilo treba ustvariti realističnega portreta, kot sem poslušal pri Hitlerju," je pojasnil Bruno Ganz, ki vsaj od filma Nebo nad Berlinom Wima Wendersa velja za nemško govorečo igralsko veličino. "Moral sem najti drugačno možnost izraza - če povem nazorno: najti sem moral pot med Terzanijem in Ganzem."

Poleg intenzivnega učenja besedila je bil zanj velikega pomena pogovor z reporterjevim sinom Folcom. Folco je očeta spremljal v zadnjih tednih življenja, doživeto pa popisal v spominih, ki so bili leta 2007 zelo iskano čtivo.

"Najin pogovor je šel tako daleč, da mi je Folco nekega dne dal poslušati tonski posnetek očetovih zadnjih desetih minut v življenju," je izpovedal Ganz. "Ni bilo lahko. Toda ko se človek enkrat odloči in želi nekaj narediti, se mora v tisto pač spustiti," je dodal Ganz.

Filmi lajšajo soočenje s smrtjo
Naloga je bila še zahtevnejša zato, ker je režiser Jo Baier (Henri 4) film zastavil komorno, saj je dogajanje položeno v pogovor med Terzanijem in sinom Folcom, ki ga je odigral Italijan Elio Germano. Odpovedal se je "flashbackom" in dogajanju v Aziji.

Terzani je bil namreč dolgoletni dopisnik Spiegla v jugovzhodni Aziji, kjer je delal na prvih frontah brez predaha, po diagnozi raka pa se je za tri leta umaknil v Himalajo. Tam je ob pomoči "modreca" iskal pot v duhovnost. Ta je veliko vedel, a zgodilo se ni nič, je Terzani nato strnil svojo izkušnjo.

"Ne zmorem vsega podoživeti in v ezoteriki tudi nisem doma," je dejal Ganz. "Izkušnja odhoda v naravo in odmikanja meja med samim seboj in vsem drugim mi bo pa zagotovo ostala v spominu, bolj kot vse drugo," je dodal. Njegovega lastnega odnosa do smrti film ni spremenil: "Saj jih imam že skoraj 70, ko človek seveda razmišlja o smrti. Vendar mislim, da od takih filmov nekaj odneseš, lajšajo mi soočenje z lastno smrtjo."

Režiser Jo Baier je dejal, da je bila zasedba Bruna Ganza srečna izbira. "Za lik Tiziana si nisem mogel predstavljati nobenega drugega igralca," je zapisal režiser. S filmom je zadovoljna tudi družina Terzani, ki je za snemanje dala na razpolago celo lastno posestvo v Toskani. Sin Folco pa je dejal, da je ob gledanju filma jokal celo bolj kot v resnici, ko je spremljal očeta. "Nekaj se je dogodilo šele skozi nastanek filma," je pojasnil.