Izganjalca hudiča (1973), morda najdonosnejšo grozljivko vseh časov, bi po vseh pravilih že zdavnaj moral povoziti čas: s "posebnimi učinki", kakršna sta vrtenje plastične glave okrog lastne osi in tresenje postelje, se z novodobnimi spektakli niti v sanjah ne more kosati. Zakaj torej skoraj ne mine noč čarovnic, ne da bi film, ki je neizogibno na sporedu katere izmed televizij, nagnal strah v kosti novim generacijam?

5. oktobra je v ZDA izšla digitalno prenovljena različica kultnega filma Williama Friedkina za Blu-ray; v novi podobi ne prinaša le podaljšane režiserjeve verzije, ampak tudi dokumentarec o nastajanju filma, posnet s tresočo se ročno kamero, ki je 37 let neodkrit ležal v garaži direktorja fotografije Owena Roizmana. Roizmanovi posnetki razkrivajo morda ključni faktor pri uspehu Izganjalca hudiča: napore, ki so jih bili v imenu režiserjeve vizije pripravljeni pretrpeti vsi sodelujoči, še posebej tehnični mojstri.

Gverilske metode Williama Friedkina
Zgodba o deklici Regan, ki jo med igro s tablo ouija, s katero se kliče duhove, obsede hudič, se je izkazala za finančno terno: sicer za tisti čas ogromen vloženi znesek, deset milijonov dolarjev, se je studiu Warner obrestoval v obliki skoraj polmilijardnega zaslužka. Uspeh pa ni bil le tržne narave: z Izganjalcem hudiča se je Friedkina, ki je že prej veljal za težavno, kompleksno osebnost, prijel sloves režiserja, ki se filma loti tako kot rahlo neuravnovešen diktator vojne: dokumentarec popisuje, kako je na primer včasih, tik preden so kamere stekle, ustrelil iz pištole, da bi bili igralci videti prestrašeni. Spet drugič jih je klofutal, da bi iz njih izvabil jezo (zaradi takih "prijemov" ga je Ellen Burstyn opisala kot "manijaka"). Med snemanji posameznih kadrov je vztrajal, naj iz vseh zvočnikov odmeva glasna, neprijetna glasba.

Ko se nadnaravnega še ni dalo pričarati z računalnikom
Friedkin je zahteval tudi nečloveško nizke temperature, da bi lahko v prizorih izganjanja hudiča na film ujel izdihano sapo protagonistov. "Danes kaj takega ne bi bilo niti najmanjši problem," se zaveda režiser. "Danes te lahko prepričajo, da se pred tvojimi očmi potaplja Titanik." Leta 1973, pred časom računalniške magije, so bili posebni učinki draga, naporna in zapletena reč. Roizmanovi posnetki kažejo, kako se snemalna ekipa po prizorišču sprehaja v debelih bundah in kapah, medtem ko morata Ellen Burstyn in Linda Blair, ki je za vlogo Regan pozneje dobila zlati globus, pred kamero drgetati v spalnih srajcah.

Plastične glave, grahova juha in škripci za kamere
Dokumentarec razkrije še, kako tehnološko nesofisticirani so pravzaprav bili vsi "posebni učinki" in kako impresivno je, da so še skoraj 37 let pozneje videti prepričljivo. Verjetno najslavnejši prizor iz filma, tisti, v katerem se glava male Regan zavrti za 360 stopinj, so, denimo, posneli tako, da so uporabili gumijasto glavo v naravni velikosti. Posnetki iz zakulisja razkrijejo, kako zelo neprepričljiva in neživljenjska je bila lutka, preden ji je Friedkin z natančno premišljeno osvetljavo vdihnil življenje.

Za prizor, v katerem mora divje bruhati, so Lindi na brado pritrdili napravico, skozi katero so nato prek cevke špricali zeleno mešanico grahove juhe in kaše. Postelja, v kateri Regan preživi skoraj celo drugo polovico filma, so tresli s pomočjo mehanizma, ki so ga v zakulisju poganjali štirje odrski delavci na ročkah. Da bi prizor posnel iz želenega kota, je kamere (in kamermane) pod strop dvigoval s škripci in žicami.

"Ko vidim, kaj vse se je dogajalo na snemanju, se spomnim, da je bila to resnično, kot pravijo, največja filmska magija, ujeta na film," je ob premieri dokumentarca v New Yorku izjavila Linda Blair, ki je bila med snemanjem Izganjalca hudiča stara 13 let. "Billy Friedkin je na tistem snemanju ustvaril magijo. Drugače se tega preprosto ne da opisati."

Prisrčna deklica, ki je morala igrati hudiča
No, za končni rezultat gredo zasluge tudi Lindini požrtvovalnosti: posnetki iz zakulisja kažejo, kako je ure in ure potrpežljivo sedela v maski, kako natančno je preučevala svojo vlogo in kako hitro se je znala "vklopiti", ko so kamere stekle. Sama pravi, da šele danes razume, kako veliko je Friedkin tvegal, da je ves film stavil na nastop otroka. "Včasih se mi ni ljubilo sodelovati in je moral vse skupaj spremeniti v igro. 'Hočeš čokoladni milkšejk?', me je vprašal. 'Dobiš ga takoj, ko tole končamo.' Pa še delovalo je."

"Z Billyjem sva imela pred snemanjem dolge pogovore," se spominja tudi Chris Newman, ki je bil odgovoren za zvok. "Težava je seveda v tem, da ni enega samega zvoka, ki bi opisal zlobo. Lahko se recimo vprašaš, kdo je zloben? Marsikdo ti bo odgovoril, da Hitler - ampak to še ne pomeni, da daš lahko hudiču nemški naglas. Nekoč je Billy prišel na sestanek s knjigo, v kateri je bila reprodukcija slike Vrt zemeljskih naslad Hieronymusa Boscha. Pokazal mi je vse tiste ducate malih figuric in rekel: 'Takole bi moral zveneti Satan.' In mislim, da v končni različici filma res zveni tako."

Če ni res, je pa dobra reklama ...
Po začetnem uspehu filma se je okrog njega začela plesti svojevrstna mitologija: obveljalo je, da je bil celoten projekt "zaklet", saj je med snemanjem na tak ali drugačen način umrlo kar devet z njim povezanih ljudi. Tom Bermingham, katoliški duhovnik, ki je bil svetovalec pri projektu, je baje na zahtevo filmske ekipe na snemanju celo uprizoril ritual, ki naj bi jih osvobodil zlih sil.

Z Izganjalcem hudiča je bilo vsekakor povezanega precej trpljenja: obe glavni igralki sta si zaradi premetavanja na "obsedeni" postelji menda nakopali kronične težave s hrbtom, statist se je pošteno potolkel, ko se je za zadnji prizor vrgel po stopnicah, nešteto članov ekipe pa je bilo odpuščenih - ali pa so zaradi neznosnega režiserja kar sami dali odpoved (mojster za masko Dick Smith menda kar trikrat).