Zgodba o tradicionalni japonski družbi je bil prvi predvajani film, nato pa se bodo do začetka julija zvrstili še filmi priznanih ali v tujini nepoznanih režiserjev iz dežele vzhajajočega sonca, ki se v večini vsi ukvarjajo s prikazovanjem življenja v svoji domovini.

Prav razprave o tem, ali je kakšen film dovolj, preveč ali premalo japonski, to kinematografijo spremljajo skoraj povsem od njenih začetkov leta 1897. Zaradi domnevne prevelike prozahodne usmerjenosti je imel doma veliko težav Kurosava, čigar dela bodo prav tako na ogled v Ljubljani.

Japonci le dve leti za Francozoma
Redni obiskovalci Kinoteke bodo v naslednjih dneh spoznali skoraj celoten razvoj japonske kinematografije, ki se začenja dve leti po prvi projekciji bratov Lumiere v Parizu. Japonska se je razvoja lotila precej drugače od Evrope ali ZDA, saj so bili že prvi izdelki razumljeni kot umetnost; za prvi japonski posnetek šteje na filmski trak ujeta predstava klasičnega japonskega gledališča kabuki. Zgodnji japonski film pa se od zahodnih loči še po tem, da nemih filmov niso spremljali orkester ali vsaj glasbenik, ki bi dajali podlago dogajanju na velikem platnu, ampak so zgodbo pojasnjevali t. i. pripovedovalci ali benšiji, ki so ob platnu komentirali dogajanje.

Namesto klavirja benši
Ti so bili tako priljubljeni, da so prav zaradi njih na Japonskem dalj kot drugje po svetu snemali neme filme, te pa je med drugim pokopala prav stavka pripovedovalcev, ki jo je vodil Heigo Kurosava, brat v svetu veliko bolj znanega Akire Kurosave. Po letu 1932 se je tudi Japonska začela intenzivneje ukvarjati z zvočnimi filmi, katerih prevladujoča tema pa je ostala bolj ali manj ista: Japonska.

Film - orodje oblasti
Filmarji so po bolj ali manj strogem naročilu ali iz svoje lastne iniciative v svoje izdelke vpletali nacionalno-ideološke interpetacije. "Zgodovina japonske sedme umetnosti se je pretežno odvijala zunaj filma samega, drugače rečeno, motor zgodovine japonske kinematografije so bili večinoma zunajfilmski, predvsem politično-ideološki dejavniki," je v uvod v retrospektivo zapisal Luka Culiberg. Še posebej pred prihodom televizije je bil namreč ravno film tisto sredstvo, s katerim je bilo mogoče razširjati ideologijo oblasti.

Počasi si bo kinematografija opomogla
Za zlato obdobje japonske kinematografije štejejo 50. in 60. leta 20. stoletja, ko so z režiserskih stolčkov dogajanje na filmskih prizoriščih nadzorovali Kenji Mizoguči, Jasujirō Ozu, Akira Kurosava, Mikio Naruse, Keisuke Kinošita in Kon Ičikava, ko so v 70. in 80. letih začeli delovati Susumu Hani, Nagisa Ošima in Šōhej Imamura, pa je zanimanje za film že začelo upadati. Vse do leta 2004 je trajalo, da je število gledalcev spet doseglo tistega iz leta 1983. Zdaj si približno pol obiskovalcev ogleda hollywoodske izdelke, pol pa domačo produkcijo. Še vedno pa je na Japonskem mogoče zaznati obsesijo s tem, kako jo dojema svet; med bolj priljubljenimi filmi zadnjih let je tako Poslednji samuraj, hollywoodska interpetacija japonske zgodovine.

Dobre predloge za ameriške filme
Tako kot za Slovenijo pa tudi za Japonsko velja, da so doma veliko bolj cenjeni tisti režiserji, katerih filme so tudi v tujini razglasili za kakovostne. Med njimi prednjači Kurosava, ki je leta 1989 celo prejel oskarja za življenjsko delo. Sicer pa na Zahodu velja tudi dovolj zanimanja za dela sodobnih režiserjev, kot so Hirokazu Kore'eda, Šinji Aojama in Kijoši Kurosava, vedno večkrat pa se med izvoznimi artikli ob animah tudi trilerji, po katerih Hollywood rad posname ameriške priredbe.