Režiser filmov Totall Recall, Prvinski nagon, Robocop in nenazadnje zloglasne polomije Showgirls morda ni prvi, na katerega bi pomislili, ko je beseda o (še eni) ekranizaciji Jezusovega življenja. A točno to namerava narediti - takoj, ko ugotovi, kako bi zgodbo osvobodil "krščanske propagande", ne da bi ji pri tem dodal preveč svoje lastne interpretacije.

Scenarij brez hoje po vodi
Nizozemski režiser je v intervjuju za MTV razkril, da je njegova knjiga Jesus of Nazareth v prvi vrsti izhodiščna točka na poti do filmske ekranizacije enkrat v še ne čisto določeni prihodnosti. Verhoeven bi Jezusovo zgodbo rad povedal brez govorjenja o čudežih in, kar je še zanimivejše, brez krvavih prizorov križanja in vstajenja, kakršnih smo videli že kar nekaj. Verhoeven ima pred očmi humanističen, akademski pristop k zgodbi, ki bi v ospredje postavila etične nauke njegovega "junaka". "Začeti s knjigo se mi zdi bolj iskreno in poučno kot s filmom. Nisem prepričan, da bi se sicer priključil prvi "film o Jezusu" karavani - najbrž bi si vzel čas za premislek, prej posnel kaj drugega in nato razmislil, ali se da to sploh realizirati. Toda ko prebereš knjigo, vidiš, da se v njej skriva film. Po mojem mnenju je bil Jezus precej nevarnejši in bolj pustolovski človek, kot ga po navadi prikažejo."

Seveda pa se zaveda pasti, ki jih ta pristop potegne za sabo: "V filmu moraš imeti nekakšno dogajanje. V Ameriki sem znan kot režiser Robocopa in Starship Troopers, ki sta to, čemur po navadi rečemo akcijski film. Tukaj pa premišljujem o zgodovinski drami, iz katere bi izpustil nekaj najslavnejših akcijskih prizorov, ker se pač niso zgodili. Torej mi ostane veliko govorjenja in ne vem, če lahko posnamem film, v katerem ljudje samo stojijo in govorijo po pet minut skupaj. Kdo bi hotel to gledati? V tem je moja dilema," je povedal za revijo New Yorker.

Jezus je bil človek, ki je bil vse življenje vseskozi preganjan, obdan s sovražniki in skoraj na vsakem koraku prisiljen v beg, pravi Verhoeven. Morebiten negativen odziv Cerkve in vsaj dela kritikov ga ne skrbi: "Da naj bi bilo kontroverzno? Taka je pač resnica."

Mel Gibson je zgrešil bistvo
Najbrž ni pretirano presenečenje, da Verhoeven ni največji oboževalec najslavnejše novejše ekranizacije Jezusovih poslednjih dni, torej Gibsonovega Kristusovega pasijona. Zdi se mu namreč, da samo križanje za žrtev najbrž ni bilo tako mukotrpna izkušnja, kot je tam pokazano. "Gibson je vse skupaj zreduciral na dve uri mučenja. Jezusovo trpljenje ni najpomembnejša plat zgodbe. Seveda je bilo grozljivo, a veliko ljudi umre boleče smrti. Ljudje izgubljajo okončine, so ranjeni in obstajajo bolezni, v primerjavi s katerimi šesturno križanje res ni tako zelo pomembno. Na svetu se dogajajo grozne reči. Mislim, da bistvo ni v tem. Vse vesolje je natrpano s katastrofami."

Na začetku je bila Beseda
Zakaj naj bi nas Jezus torej zanimal, če, kot trdi Verhoeven, ni bil Božji sin? "Zaradi njegovih etičnih naukov, zaradi njegovih idej. zaradi čudežnih ozdravitev že ne - danes imamo ljudje stokrat, tisočkrat večjo sposobnost zdravljenja kot jo je imel Jezus. Zato nam na koncu ostanejo le njegove besede, parabole, kajti, ko se poglobiš v njegovo zgodbo, čudeži kot fizikalno nemogoči dogodki preprosto odpadejo, ugotoviš pa, da so govori in ideje, ki se v njih skrivajo, tisto pravo."

"Terorist"rimskega cesarstva?
Jezus je za režiserja vsaj toliko politična figura kot duhovna. "Rimljani so v njem videli upornika, to, čemur bi danes marsikdo rekel terorist. Prav verjetno je, da so ob vhodu v Jeruzalem viseli plakati "Išče se" z njegovim imenom. Nevaren je bil, ker je pridigal Nebeško kraljestvo, a to ni bilo Nebeško kraljestvo, kot si ga predstavljamo zdaj, nekakšna spektralna pojava na nebu. Za Jezusa je bilo Nebeško kraljestvo zelo oprijemljiva reč, nekaj, kar je že prisotno na Zemlji - podobno, kot je Che Guevara napovedoval marksizem kot nastop novega časa. Če vodiš totalitaren režim, ki skuša vzdrževati okupacijo, kot so to počeli Rimljani, ti tako govorjenje ni všečno in zato je bil Jezus ubit." Kar se Verhoevna tiče, je bil Kristus v več pogledih podoben zgodovinski lik kot Ivana Orleanska: duhovno motivirana politična osebnost, ki je bila čisto mogoče "mejno psihopatska".