Oglas
Ali pa nanj vsaj gledajo zviška. V Parizu. Tretji marčevski dan bodo namreč v muzeju sodobne umetnosti fundacije Cartier (Fondation Cartier pour l'art contemporaine) odprli razstavo Lynchevih slik, risb, fotografij in videoinstalacij. Ja, David Lynch je vse kaj več kot le filmar. Vizualni umetnosti se posveča tudi z uporabo drugih izraznih sredstev. Ta stran "sproščanja" ustvarjalne napetosti Davida Lyncha bo tokrat prvič na ogled v tolikšnem obsegu, saj režiser, ki slovi po filmih z rahlo zmedeno vsebino, svoje stvaritve redko spusti iz svojega zasebnega kraljestva.
Biotop, v katerem živijo Lynchevi stvoriThe Air Is on Fire ni samo razstava je skoraj biotop, ki ga je oblikoval David Lynch. Ta je zansoval tudi okolje, v katerem so predstavljeni njegovi izdelki, skozi prostore pa valovijo zvočni impulzi, ki jih je prav tako ustvaril Lynch. Interier, glasba in množica vizualnih "odmerkov", kot si jih je zamislil režiser filmov Mulholland Dr., Inland Enpire, Twin Peaks, Lost Highway in drugih.
Tokrat predstavljeno slikovno gradivo gravitira k okoli trem življenjskim obdobjem Davida Lyncha. Platna, risbe in fotografije razkrivajo Lyncheve otroške izkušnje, najstniške fantazije (za te se tako ali tako zdi, da vedno znova "presevajo" tudi skozi njegove filme) in stvari, ki Lyncha zaposlujejo v odraslosti. Ozračje, ki preveva likovna dela, veliko ne odstopa od "norme", ki jo izkazujejo Lynchevi filmi. Tudi, ko upodablja dom, Lynch vedno znova nakazuje "podtalno" mračnost in grozo. Dom ni le toplina, tudi če je, se lahko hitro sprevrže v kaj drugega. "Kriptografski" zapisi težko spoznavne resnice so prisotni v teh delih in jim tudi podarjajo "žmoht".
Nekateri stvori so lepši, drugim lepote kronično primanjkuje
Atmosfera pa je sploh osrednja tema Lyncheve fotografije, katere del predstavlja cikel golih žensk. Ta pravzaprav ne pove nič novega. Ženska je še naprej značilno "lynchevska" z živordečimi ustnicami in nohti, rahlo zmedena ali pa s "hudo" odločnim žarom v očeh; vedno pa na skrajni meji še možne senzualnosti. Bolj se je groteski, ki zaznamuje tudi številne njegove filme, Lynch približal s prav posebnim projektom. Poimenoval ga je Distorted Nudes (Zmaličeni nagci). Gre za Lynchevo manipulacijo s črno-belimi erotičnimi fotografijami, posnetimi med letoma 1840 in 1940. Iz nekoč normalnih človeških teles je Lynch "vzredil" stvore, ki ohranjajo svoj človeški značaj, katerih obrisi posnemajo slog nadrealizma in ekspresionizma.
Kdor se torej še čudi vztrajanju Davida Lyncha pri svojem prepoznavnem vizualnem in pripovednem slogu, se lahko svojega začudenja "ozdravi" z obiskom pariške razstave. Takoj postane jasno, da to ni le Lynchev filmski slog. To je pravzaprav izraz samega notranje narave Davida Lyncha. Pa ne da bi se poskušala izkazati s svojimi psihoanatlitičnimi sposobnostmi. Teh ne premorem. Vendar so slike in fotografije preveč izdajalske.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje