90-minutni film z naslovom The Taking Of Prince Harry (Ugrabitev princa Harryja) raziskuje politični okvir ugrabitve tako pomembne osebe, kot je mladenič, ki je tretji v vrsti za britanski prestol. Znano je, da je danes 26-letni Harry na začetku leta 2008 na bojiščih v Afganistanu preživel deset tednov, dokler novice o njegovem bivanju na vojnem žarišču niso prišle v medije in se je moral zaradi varnosti vrniti v domovino.

Združenje britanskih novinarjev zdaj poroča, da je prvi mož britanskih oboroženih sil Jock Stirrup prepričan, da bi oddaja, ki naj bi jo na omenjenem kanalu predvajali v čertek, lahko ogrozila varnost britanskih čet v Afganistanu. To, da je Stirrup napisal pismo, so potrdili tudi na britanskem ministrstvu za obrambo, a niso želeli razkriti njegove vsebine. Pri Channelu 4 pa trdijo, da gre za "resno novinarsko raziskavo aktualne težave".

Do katere meje sploh sme fikcija?
Novinar Mark Lawson se je v Guardianu prejšnji teden spraševal, ali obstajajo področja, ki se jih televizija in film pač ne bi smela lotiti. Razkritje, da pri Channelu 4 snemajo dramatizirani dokumentarec o ugrabitvi princa Harryja, je namreč sprožilo številne kritike - nasprotniki filma menijo, da gre za tipično "razgrajanje" televizijske hiše, ki je že posnela podobne oddaje, v katerih so na primer uprizorili uboj nekdanjega ameriškega predsednika Georgea Busha in usmrtitev glasbenika Garyja Glitterja, ki so mu sodili zaradi pedofilije.

Lawson priznava, da imajo te drame tudi pozitivno plat, saj gledalce prislijo, da se spoprimejo s svojimi predsodki. Demografski podatki namreč kažejo, da je večina gledalcev omenjene TV-mreže že po definiciji nastrojena "protibushevsko", nasprotuje smrtni kazni in je skeptična glede monarhije. V tem kontekstu, tako Lawson, te televizijske oddaje sporočajo: pazite, kaj si želite. Protestnik proti vojni v Iraku, ki bi si metaforično morda želel Busheve smrti ali mu je vseeno za usodo princa Harryja, se tako spoprime s temačnostjo svojih misli. Liberalci, ki so prepričani, da bi morali vsi kriminalci kljub zločinom živeti naprej, pa se morda vprašajo, ali bi storili izjemo pri starcu, ki posiljuje mlada dekleta.

Slaba publiciteta ne obstaja ...
Kot glavni argument proti takim projektom Lawson navaja dober okus. Obstaja namreč družbena vraževernost glede namigovanja na nekogaršnjo smrt: prav zato mediji z veliko previdnostjo in taktnostjo pišejo o smrtih slavnih ljudi. Obstaja namreč velika moralna razlika med oddajo, ki prikazuje nekaj, kar se v resnici nikoli ne bi moglo zgoditi, in nečem, kar prikazuje tragedijo, ki bi se dejansko lahko uresničila. A ker gre pri šokiranju javnosti vedno predvsem za publiciteto, za katero pa vemo, da velja, da ne more biti slaba, bo Channel 4 nadaljeval v tej smeri, je prepričan Lawson.