Serija Punce, ki je premiero ugledala 15. aprila 2012, je bila vedno malce bolj na udaru kot druge podobne serije, ki so se vrtele okoli ozkega kroga prijateljev v New Yorku. Razlog za to je Lena Dunham (letnik 1986), nedvomno nadarjena avtorica, ki pa je bila prav zaradi svojega edinstvenega televizijskega jezika, svoje ideje feminizma, včasih nepremišljenih in kontroverznih izjav ter - bodimo pošteni - ne ravno hollywoodske pojave redno tarča kritik.

Te kritike so se fluidno pretakale z Lene Dunham, igralke in scenaristke, v Hannah Horvath, lik, ki ga je Dunhamova upodabljala v Puncah, in iz Dunhamove v samo serijo. Dunhamova se je tega zavedala in namesto da bi se kritik ustrašila, se jim je kljubovalno postavila po robu s še radikalnejšimi dialogi ter še več osebne golote. Ta je vedno igrala veliko vlogo v Puncah, seriji, za katero so stali Dunhamova, Judd Apatow in Jennifer Konner, a je največje breme prevzela nase prva, ki je vsak teden sproti gledalce dobesedno "posiljevala", kot so bile pripombe, z razgaljanjem.

"Glas generacije"
Hannah Horvath, "glas generacije", kot se predstavi v prvi epizodi serije, je bila ena najbolj netipičnih TV-protagonistk, kar smo jih kdaj gledali na malih zaslonih. Vizualno ne ravno privlačna, kar pa je ni oviralo, da ne bi ob vsaki priložnosti postavljala svojega obilnega, bledega telesa z vsemi lepotnimi pomanjkljivostmi vred na ogled. Hannah je ležala razkrečena na kavču, je seksala v najbolj neudobnih položajih, je paradirala po mestu v razkrivajoči opravi in je kameri prav podrobno razkrivala celulit. Dunhamova je dobro poznala kritike, ki so vsak teden letele na serijo - če je bil res potreben še en njen gol prizor, kar v resnici pomeni - ali je res potrebno, da gledamo po televiziji gole debeluške. Če bi se slačila njena soigralka Allison Williams, ki je šest sezon upodabljala Marnie Michaels, "ta lepo od četverice", ugovorov ne bi bilo. Namesto da bi se Dunhamova uklonila pritiskom, se je še intenzivneje slačila.

A odpraviti Punce kot provokacijo ali neki osebni projekt samodokazovanja in egotripa Dunhamove, bi bilo nadvse ozkogledo. Serija, ki je bila sprva mišljena kot nekakšen Lenin hommage Seksu v mestu - in odgovor nanj, je dodobra razdelala sodobno, zahodno družbo v starostnem obdobju 20-30 let, mladostnike, za katere se pričakuje, da bi že morali odrasti, pa so ujeti tako v lastne frustracije, egoizem in negotovosti kot tudi v pasti kapitalističnega sistema, ki številnim mladim onemogoča, da bi se zares postavili na lastne noge.

So bile Punce sploh kdaj prijateljice?
Roko na srce, od štirih "punc" - Hannah, Marnie, Jessa (Jemima Kirke) in Shoshana (Zosia Mamet) - nobena ni bila ravno simpatičen karakter, kar pa je bil tudi svojevrsten čar serije. Hannah je bila verjetno najbolj nepriljubljena TV-protagonistka, ki je številne gledalce odvračala tudi s svojo mešanico narcisoidnosti, nezrelosti in pretencioznosti, Marnie je bila patološko egocentrična, Jessa preveč divja in nora, Shoshana pa nevrotična. Njihovo prijateljstvo, ki bi moralo biti osrednja nit serije, je temeljilo na izredno krhkih temeljih, tako da bi lahko mirne duše rekli, kot v teh dneh ugotavljajo številni publicisti, da dekleta nikdar niso bila zares prijateljice.

V nasprotju s Seksom v mestu, kjer je bila četverica uspešnih karieristk kljub različnim značajem vedno izredno povezana, so Punce bolj realistično predstavile ne vedno najlepše narave ženske interakcije - interakcije, ki je tudi v krogu t. i. prijateljic tako pogosto izredno strupena, polna egov, zahrbtnosti, neiskrenosti, samozagledanosti, sebičnosti in očitkov. "Je lekcija te prelomne in na videz feministične serije, da so ženska prijateljstva težavna, celo strupena?" se tako v nedavnem članku v Guardianu sprašuje Jean Hannah Edelstein, ki meni, da serija s prikazom neusmiljene krutosti med protagonistkami samo še utrjuje negativne percepcije o ženskem prijateljstvu.

Očitki rasizma
To ni bil edini očitek, ki je v teh šestih sezonah letel na Punce. Eden resnejših je bil tisti, da serija, ki se tako trudi dati večjo vlogo ženskam in spolnim manjšinam na televiziji, po drugi strani gladko prezira rasne manjšine. Tako je bila igralska zasedba v celoti belopolta, vprašanjem rase pa serija praktično ni posvečala pozornosti. Pa čeprav se je dogajala v rasno mešanem Brooklynu. Dunhamova je na ta račun prejela toliko kritik, da se je nazadnje zaradi tega javno opravičila. "Toliko sem razmišljala o tem, kako bom predstavila čudaška dekleta in debelušna dekleta in čudne Jude, da sem pozabila, da obstaja celoten svet žensk, ki jim nisem namenila dovolj mesta," je povedala leta 2015 za Hollywood Reporter. A v naslednjih dveh letih te pomanjkljivosti Punc, če se strinjamo s tem očitkom, ni ravno odpravila. Edini "etnični" lik, ki ima kaj več kot zgolj vlogo statista, je tako Paul-Louis, Hannahin inštruktor deskanja, ki ga je v zadnji sezoni odigral vzhajajoči britanski zvezdnik Riz Ahmed.

Dvojna merila?
Ampak ali je rasna neuravnoteženost serije, ki je šest sezon postavljala nove in nove mejnike na televiziji, zlasti za ženske, ki so še vedno potisnjene v precej stereotipne kalupe, resnično tista, ki bi ji morali posvetiti toliko pozornosti? Kot je kmalu po premieri na Huffington Postu zapisala Maureen Ryan: "Punce niso rasistične, televizija je. In še seksistična povrhu."

"Zelo redko najdeš glasove v medijih, ki bi redno govorili o seksizmu in rasizmu TV-industrije. Ne moreš pa se obrniti, ne da bi zadel ob še en članek o pomanjkanju raznolikosti v Puncah. Zakaj je toliko člankov o tej eni seriji? Kje so vsi članki, ki bi televizijske studie in mreže krcali, ker dajejo zeleno luč serijam, ki jih v veliki meri ustvarjajo belopolti heteroseksualni moški iz srednjega in višjega razreda? Kje so kolumne, ki bi nastavile ogledalo še milijonti seriji o policistu z osebnimi težavami in komediji o tipu, ki ima težave z ženskami? Zakaj vrtimo na žaru Leno Dunham, namesto direktorjev studiev in TV-mrež? To je tisto, kar me moti, predvsem zato, ker je lažje (in bolj leno) napasti 25-letno žensko, ki komaj začenja kariero, kot pa napasti še enkrat starejše moške, ki dejansko obvladujejo industrijo," meni Ryanova.

Načenjanje težkih vprašanj
Na srečo se Dunhamova ni vdala in Punce so vse do zadnje epizode (z nekaterimi izjemami in šibkejšimi sezonami) ohranjale izjemno visoko kakovost in načenjale pomembna vprašanja, s katerimi se spopada naša generacija. Hannah Horvath, pronicljiva, sarkastična nadobudna pisateljica, ki v realnem svetu sicer verjetno vseeno ne bi dobila toliko odličnih priložnosti, morda ni glas celotne generacije, je pa nedvomno glas velikega dela - pa naj nam to ugaja ali ne. Redkokateri avtor je tako sijajno zajel duh časa in tako neolepšano prikazal disfunkcionalne zveze (Hannah in Adam v podobi Adama Driverja), hkrati pa načel vrsto pomembnih vprašanj, kot je tisto o meji med posilstvom in spolnim odnosom (Adam in njegovo dekle Natalia v podobi Shiri Appleby v 3. sezoni) ter o dinamiki med spoloma in vlogi pristanka, ko je v igri "uglednejši" moški posameznik (odlična epizoda American Bitch v zadnji sezoni).

Punce so nedvomno pustile velik pečat na popkulturi - pa čeprav se je včasih zdelo, da je bilo metareferenc na to ali ono serijo, to ali ono knjigo ali to ali ono družabno omrežje vseeno za odtenek preveč. So pa avtorji mojstrsko zlili scenarij z glasbeno podlago in le redkokateri seriji je uspelo tako organsko spojiti sodobne popuspešnice z enimi najmočnejših prizorov, kot je denimo Rihannin Desperado, ki postavi piko na i že tako siloviti epizodi American Bitch, ali pa Dangerous Woman Ariane Grande, nepričakovano učinkovita spremljava Jessinim srce parajočim ekscesom v epizodi What Will We Do This Time About Adam?

Brez prilagajanj
Veliko je bilo napisanega tudi o koncu serije, o dokončnem razpadu prijateljstva med četverico in Hannahinem nenačrtovanem materinstvu ter s tem nekakšnim prehodom iz "punce" v "žensko". V zadnji epizodi, ki se je gledala bolj kot epilog šestih sezon, Dunhamova kaj dosti kompromisov ne dela - tudi materinstvo še ni zagotovilo, da 30-letnica dozori v žensko, kakršno družba pričakuje. Primeren sklep za avtorico, ki je bila verjetno levjega deleža kritik v teh petih letih deležna zaradi neupogljivosti in neprilagajanja pričakovanim konvencijam.