Že nocoj ob 23. uri bo na sporedu film Cesta (La strada) iz leta 1954. Ta usmerja pogled v zgodbo o mladem dekletu Gelsomini, ki jo mama proda potujočemu zabavljaču, robustnežu Zampanu. Njegovemu nasilnemu vedenju navkljub se Gelsomina na nenavaden način nanj naveže. Ob tem spoznava, da je na svetu več krutosti kot solidarnosti, vendar sama ohranja milino. Zampanò Gelsomino zapusti, kar pozneje obžaluje in jo želi prositi za odpuščanje, a pride do nje prepozno.
Občinstva so sposobnost obiskovanja kina izgubila, ker kino ne premore več šarma, hipnotične karizme, ker nima več avtoritete, ki jo je nekoč premogel. Predstava, ki smo jo nekdaj imeli o njem, podoba sanj, ki jih sanjamo z odprtimi očmi, je izginila. Je sploh še mogoče, da bi se tisoč ljudi zbralo v temi in izkusilo sanje, ki jih je režiral en sam človek?
Fellini je za film skupaj s Tulliom Pinellijem napisal scenarij, glavne vloge pa so zavzeli Giulietta Masina, Anthony Quinn in Richard Basehart. Film je bil nominiran za štiri oskarje, prejel je dva – za najboljši tujejezični film in za najboljšo kostumografijo v črno-beli tehniki.
Postopači, mamini ljubljenčki
V nedeljo, dan pred stoto obletnico režiserjevega rojstva, bo ob 15.15 male ekrane naselil Fellinijev film Postopači, ki je bil premierno prikazan leta 1953. Zanj je režiser v Benetkah dobil srebrnega leva. Izvirni naslov filma I vitelloni je poimenovanje za protagoniste, ki jih je režiser opisal kot "nezaposlene člane srednjega razreda, mamine ljubljenčke. V počitniški sezoni sijejo, nato pa preostanek leta čakajo naslednjo."
V zgodbah petih mladeničev se odstira tragedija zapravljene mladosti v provincialnem okolju povojne Italije. Brezposelni prijatelji, ki živijo na račun staršev, preživljajo poletne dneve med brezciljnim potepanjem po plažah in kavarnah.
Fausto, ki noče odrasti, se mora poročiti z mlado nosečo Sandro in sprejeti uradniško službo. Kljub poroki ostaja hedonist in brez sramu ljubimka z drugimi ženskami. Moraldo, Sandrin brat, nesrečen opazuje svakovo početje in hoče pred podeželsko enoličnostjo pobegniti v glavno mesto. Riccardo fantazira o tem, da bo postal pevec in igralec. Krhkega Alberta preživljata mati in sestra. Leopoldo je nadarjen dramatik. Ko se Moraldo vkrca na vlak, razmišlja, da bodo njegovi prijatelji prespali življenje.
Tudi za ta film je Fellini sonapisal scenarij, tokrat v dvojcu z Enniem Flajanom. V glavnih vlogah pa nastopajo Alberto Sordi, Franco Fabrizi in Franco Interlenghi.
Sanjska pokrajina z baročnim podobjem
Federico Fellini se je rodil 1929 v Riminiju. Približno deset let pozneje se je preselil v Rim, opravljal različna dela, med drugim je delal kot asistent režije in bil igralec v filmih Roberta Rossellinija.
Njegov režijski prvenec je nastopil leta 1950 s filmom Varietejske luči. Najbolj znan je po filmih, kot so Cesta, Cabirijine noči, Sladko življenje in Amarcord. V njegovih zgodnejših delih je zaznati socialno kritičnost neorealizma, pozneje pa je v filme vključeval osebno perspektivo, poseljeno z avtobiografskimi in psihoanalitičnimi vložki, ki jo je predstavljal z nadrealistično filmsko govorico. Na njegove sanjske pokrajine z baročnim podobjem je bistveno vplival Carl Gustav Jung.
Fellini je le nekaj dni pred smrtjo leta 1993 prejel svojo zadnjo in največjo filmsko nagrado – oskarja za življenjsko delo sta mu izročila Sophia Loren in Marcello Mastroianni. Umrl je 31. oktobra istega leta.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje