Armond White, ki ga je prestižno združenje NYFCC (New York Film Critics Circle) lani sredi precej razgrete afere vrglo iz združenja, stanovske kolege opisuje kot "podeljevalce nagrad, ki častijo zvezdništvo". "V teh časih konformizma složnost zakriva pristranskost, tisti, ki govorijo resnico, pa so izločeni," je White zapisal v kolumni za The Hollywood Reporter.

Za ponazoritev tega, kako zelo kritiki v navzočnosti zvezd izgubijo glavo, White opiše odnos članov NYFCC-ja do igralke Sally Field. "Kar slišati se je dalo, da člani Kroga, omotični od navzočnosti čisto prave filmske zvezde, Fieldovi vračajo naklonjenost," piše. "To sramotno, neprofesionalno slinjenje nakazuje trenutni zaton: kritikov se ne spoštuje, sami pa svojih služb ne jemljejo resno."

Nevarnosti črednega mišljenja
Njegova ostra kolumna bo najverjetneje ponovno podžgala staro debato o tem, kako naj hollywoodska kritiška skupnost ohranja nepristranskost v industriji, ki vse pogosteje zmagovalce določa skupinsko, po panogah. "Ne samo da čredno mišljenje uničuje integriteto skupnega soglasja, promovira tudi sovražnost do prakse novinarske kritičnosti," piše White. "V medijih zdaj prevladuje težnja, kritike ukloniti in jih odvrniti od neodvisnega izražanja. Metode rangirajo od subtilnih, kot je pokopavanje člankov, do skrajnih, kot je blatenje osebnosti."

Nalašč skuša nasprotovati?
In na Whita, ki se nikoli ni ogibal statusu sporne osebnosti, je v resnici v preteklosti letel že cel kup žaljivk. V svojih kritikah brez milosti udriha tako po režiserjih kot po igralcih, pogosto pa mu očitajo, da vedno nalašč nasprotuje večinskemu mnenju, še posebej takrat, kadar gre za kritiško hvaljene filme.

Nekaj primerov: Harryja Potterja je opisal kot "najdolgočasnejšo franšizo v zgodovini filmskih franšiz", na vseh koncih nagrajevani Kraljevi govor pa se mu je zdel "tako slabo zastavljen, da njegova nesposobnost na trenutke meji na avantgardo".

Verbalni napad na Steva McQueena
Nič bolj ni bil naklonjen drami 12 let suženj, portretu suženjskega trpljenja na jugu Združenih držav; film Steva McQueena je opisal kot "najbolj neprijeten ameriški film po Friedkinovem Izganjalcu hudiča" in kot primer "torture pornžanra". Napetost je vrelišče dosegla na lanski podelitvi nagrad združenja NYFCC, ko je White slovesnost zmotil z besno tirado, usmerjeno proti McQueenu, ki naj bi ga ozmerjal s "sramotnim vratarjem in smetarjem". Te obtožbe White sicer kategorično zanika, a je bil na repu tega izbruha vseeno izključen iz združenja. To je bilo prvič v 79-letni zgodovini NYFCC-ja, da so koga prisilno vrgli iz svojih vrst.

Nekateri člani organizacije so mu nato sicer priskočili v zagovor: Thelma Adams (Yahoo) je izgon označila za "stalinistično" dejanje, David Edelstein (New York Magazine) pa je komentiral: "Ceniti bi morali tečnobe, ceniti trčence, kajti ta poklic je postal tako zelo previden." White namerava o tem poglavju svojega življenja zdaj napisati knjigo, ki bo, obljublja, "razkrinkala ozkoglednost in ravnodušnost": "Še vedno verjamem, da je treba oblasti v obraz povedati resnico."

Kar nekaj člankov in recenzij Armonda Whita boste našli tukaj.