Kot rečeno, bo film v Kinodvoru na sporedu do 27. oktobra ob 21. uri in še v sredo, 28. oktobra, ob 17. uri. Nato pa bo na ogled še v Izoli in Celju. V Ljubljani mu bo družbo delal kratki film Martina Turka Vsakdan ni vsak dan.

62 minut, statičen kader, nekaj besed, a velika napetost
Film Nikoli nisva šla v Benetke je minimalistična slika preživljanja tragičnega trenutka. V času hitrih rezov, tresoče kamere in neprestanega govoričenja prinaša le serijo dolgih statičnih kadrov s skoraj nič dialoga, nekajkrat vmes pa zaigra klavir. Prav tako lahko v 62 minutah vidimo le res peščico bližnjih posnetkov. A ravno zaradi tega je film toliko močnejši in poln napetosti, ki se vedno bolj stopnuje, čeprav katarze ne ponuja, po besedah režiserja pa je tudi ne more biti.

Zgodba je enostavna: Gregov oče pride iz Münchna v Ljubljano do svojega sina in njegove punce Maše ter ju iz negibnosti njunega stanovanja izvabi na izlet. Nekaj se je namreč zgodilo, nekaj groznega, to pa moramo tudi sami ugotoviti, saj film ne podcenjuje gledalca.

Pot se je končala, potovanje pa se bo šele začelo
Na potepanju se paru nenehno spreminja razpoloženje, ki včasih že meji na bolnost in manično depresivnost, dokler se ne konča v slepi ulici v Benetkah. Sledi le še pot domov in dogodek, ki je bil razlog za vse skupaj in s čemer se morata naučiti živeti.

V rokah kakšnega drugega režiserja bi se kamera nenehno premikala in iskala žalostne trenutke na obrazih, prav tako bi liki nenehno izpovedovali svoje občutke, orkestralna glasba bi še bolj poudarjala tragičnost, vse skupaj pa pa bi izpadlo napihnjeno in neresnično. A se to k sreči ni zgodilo. V statiki kamere in brezbesednosti je tako še bolj ujeta vsa stiska trenutka, ki jo par doživlja, in nemoč očeta, da bi ju vsaj malce razvedril.

Prav takšen je tudi konec njune poti v jutranji zarji Benetk, ki so prvič prikazane brez tiste patine, s katero jih vedno obsijejo v filmih. Nič tega, le vlažne ulice s smetmi in jutranjimi delavci. Film tako ni zgodba s sporočilom, temveč le slika neke stiske, nekakšen otožni haiku.

"Če hočeš narediti film, ga tudi boš"
Film je nastal skoraj v samoprodukciji, saj sta Kutin in Rolanda Rebrek za tekoče stroške vzela celo posojilo za 30 let, celotna ekipa se je odrekla honorarju, VPK pa je prispeval potrebno opremo in tudi poskrbel za postprodukcjo. Posnet je bil v 12 dneh v HD-tehniki, njegov minimalizem pa izhaja ravno iz želje po tem, da ga posnamejo.

Na lanskem Festivalu slovenskega filma je bil povsem spregledan, še pred tem pa je bil uvrščen na tekmovalni spored sarajevskega festivala, zaradi česar so morali narediti tudi 35-milimetrsko kopijo, ki je bila pogoj predvajanje. Po mnogih zapletih je tako na koncu le privolil v financiranje preslikave.

Sicer pa je Kutin pred tem že prejel posebno nagrado za svoj scenarij v Cannesu, ki pa ni bil nikoli realiziran. Na Filmskem skladu ga namreč niso prepoznali kot dovolj kakovostnega.