Tako o svojem filmu Greice, ki smo si ga pred kratkim lahko ogledali na festivalu Liffe, pove brazilski režiser Leonardo Mouramateus. Moralnost oziroma morala ga ne zanimata kaj dosti, niti kot tema v umetnosti niti v samem življenju, pravi. "Slediti skušam načelom etike, filozofije, ki tolmači željo, voljo, politiko. Morale pa v resnici ne dojemam kot nekaj posebno zanimivega. Moralne sodbe namreč določajo, kaj je prav in kaj narobe."

Mouramateus in portugalski igralec Mauro Soares redno sodelujeta pri ustvarjanju filmov. Moči sta združila tudi pri filmu Greice, ki je svetovno premiero doživel na festivalu v Rotterdamu. V njunem tretjem skupnem celovečercu sta na lahkoten in zabaven način povedala zgodbo brazilske študentke Greice, ki išče svojo pot v življenju, ob tem pa nista spregledala resnejših tem, kot so razmerje med resnico in lažjo, izseljevanje, imigracije in dedovanje.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Ker filmov Leonarda Mouramateusa pri nas ne poznamo prav dobro, sem ga najprej vprašala po njegovi režiserki poti pred filmom Greice. Torej, kaj ga zanima pri filmu?
Leonardo: Greice je odlična vstopna točka v moje filme, ker je pri tem filmu zgodba nekoliko bolj linearna kot pri večini drugih mojih filmov. Greice je bolj osnovan na igri, zabavi, komediji. Čeprav večina mojih filmov vključuje komične vložke, so bolj eksperimentalne narave. Za Greice to ne drži. Zgodba teče bolj ali manj linearno in jo je enostavnejše spremljati.
Filme sem začel snemati leta 2010, ko sem se vpisal na filmsko akademijo v Fortalezi v Braziliji. Že med študijem sem posnel številne kratke filme. Ko sem se pred desetimi leti nato preselil na Portugalsko, kjer sem želel nadaljevati študij, sem spoznal Maura Soaresa. Mauro je igral glavno vlogo v mojem prvem celovečercu Antônio ena dva tri in še vedno sodelujeva pri ustvarjanju filmov. Na Portugalskem sem začel snemati filme leta 2014. Greice je moj tretji celovečerni film, ki je nastal med Portugalsko in Brazilijo.

Vsi moji filmi bolj ali manj izhajajo iz enakih premis, ki so zame zelo pomembne. Recimo očara me delo z igralcem, očarajo me besede, kako zaživi besedilo, ideja, kako se poigrati z logiko neke pripovedi. To je stalnica mojih filmov in Greice je še eno poglavje tega načina ustvarjanja.

Leonardo, pred Greice ste posneli še dva celovečerca. Že omenjeni film Antonio ena dva tri in vaš drugi Življenje sta dva dneva. Zdi se, da se vsi trije dogajajo v podobnem svetu – svetu mladih, ki iščejo sebe in svojo pot …

Leonardo: Da. Prepričan sem, da se identificiram z mladimi, ker sem tudi sam mlad. Že od mojih kratkih filmov naprej so liki približno enake starosti kot jaz. Čeprav je Greice zgodba 22-letnega dekleta in imam sam 33 let, sem jo začel pisati pred šestimi leti, torej sva v resnici bila podobnih let.

Blizu so mi liki mladih odraslih zato, ker imajo morda manj dolžnosti do družine ali službe in ker so lahko malce bolj neodgovorni. Veliko bolj sledijo svojim željam, temu, kar hočejo. Idealisti so. Rad imam like, ki pulzirajo in iščejo tisto, kar si želijo, in ki se vedejo malce neodgovorno ali nepredvidljivo. Lik, ki ga nekaj žene, mi je veliko dragocenejši od lika, ki je omejen in osredotočen na, recimo, to, da ima službo, svoje življenje, družino. Te plati me ne zanimajo zares.

Mauro Soares, vi igrate v vseh treh celovečercih. V Greice igrate lik negativca, fanta Greice, s katerim se potem razideta. Bi kaj dodali o tem svetu mladih, ki se iščejo …
Mauro: Seveda … mladost je stanje duha in ne nujno let. Mislim, da je povezana tudi z željo po raziskovanju sebe, svoje notranjosti. In sposobnostjo, ki jo je Leonardo omenil, da slediš svojim željam in da imaš še to moč in še vedno lahko to narediš, ker tveganje, da nekaj izgubiš še ni tako veliko, ker še nisi zgradil nečesa. Morda bodo s staranjem v našem delu do izraza prišle te stvari in bodo to naša vprašanja. Ampak zdaj naju še vedno zanimajo vprašanja, povezana ne z ideologijo, temveč z ideali, ki človeka aktivirajo.

Greice, okrog katere se dobesedno vrti vse v filmu, ima zelo zanimivo osebnost. Veliko laže, manipulira, osredotočena je nase, a je hkrati simpatična, empatična, razigrana. Oba sta uporabila besedi – če se ne motim – ideal in želja. Kaj si Greice želi, Leonardo?
Leonardo: Greice nima samo ene želje. Mislim, da jo vodijo želje, ki se pojavljajo sproti. Odziva se na to, kar ji prinese dan, določen trenutek. Velik del Greice so impulzi. V tem filmu je posebej poudarjeno, da naslovna junakinja išče kraj, kjer bi se počutila dobro, izpolnjeno, kjer bi lahko uresničila svoje želje brez ovir, ki jih lahko predstavlja družina, krog prijateljev, bivših prijateljev ali birokracija.

V tem smislu je podobna meni in mojim željam, ko sem imel štiriindvajset let in sem prišel na Portugalsko. Pa tudi drugim mladim ali starejšim, ki pridejo na Portugalsko ne nujno zato, da bi imeli boljše ekonomske in življenjske razmere, temveč ker si želijo spoznati svet in pridobiti nove, drugačne izkušnje. Ta želja po spoznavanju in ustvarjanju novih zgodb, ki se zgodijo zunaj vašega ožjega kroga, določenega z rojstvom, je nekaj, kar pripada vsaki generaciji v zgodovini.

Mauro, Alfonso, ki ga igrate, je fant in nato v nekem trenutku že bivši fant Greice. Je, kot sem že rekla, negativec, antijunak. Kako pa razumete Greice? Je Greice junakinja ali antijunakinja. Kot junaka si navadno zamišljamo nekoga, ki ima trden sistem vrednot …
Mauro: Grace lahko v resnici razumemo tudi kot antijunakinjo, kajne? Sodeloval sem pri izbiri igralske zasedbe in pisanju scenarija, zato bom odgovoril širše. Eden od temeljih elementov Greice, kar vključuje tudi laganje, je ideja, da si posameznik želi, kar zanj ni predestinirano ali vnaprej določeno. Torej možnost, da zapustiš kraj, kjer si se rodil, in zgradiš svet, ki ni osnovan na nečem predestiniranem, oziroma na nečem, kar je na dosegu roke. Gre za možnost, da si nekaj izmisliš, da izstopiš. Laž in izmišljije lahko razumemo v tem kontekstu.

Tudi odnos med Greice in Alfonsom gre razumeti na podoben način. Alfonsa, ki je starejši od Greice, srečamo v udobnem okolju, ki mu je bilo dano z rojstvom. Greice prihaja iz manj privilegiranega in varnega okolja kot on. Mislim, da je očaran nad Greice prav zato, ker lahko tudi njega morda popelje v drug svet, v katerem stvari niso tako predestinirane. Toda tu nastane konflikt. Kaj je pripravljen izgubiti ali kdaj izstopiti?

V filmu so navzoče teme, ki so zelo resne – dinamika med lažjo in resnico, tema imigracije, saj Greice pride iz Brazilije na Portugalsko. Potem, ko je suspendirana s študija, pa mora nazaj v Brazilijo. Skratka, zgodbe imigrantov pogosto niso lepe. Tu je še tema dediščine. Torej Alfonsovega dedovanja družinskega bogastva. A vse to prinašate gledalcem z neko lahkoto, s smehom, s humorjem. Zakaj tako?
Leonardo: To ni povsem racionalna odločitev, je pa mogoče blizu načinu, kako sam opazujem stvari in kako poskušam živeti. Rad snemam filme, ki so intonirani kot igra, ki so igrivi. Prav zato, ker verjamem, da se lahko z igro, z igrivostjo dotikamo zelo resnih, težkih, celo tragičnih tem z vso kompleksnostjo. Nič v življenju ni enoplastno. Vse stvari so kompleksne. Mislim, da je lahko komedija, v nasprotju s tem, kar mnogi mislijo, zelo kompleksna in dojemam jo kot žanr, ki nudi prostor za eksperiment.

Pri filmu Greice prav dejstvo, da gre za komedijo, omogoči, da prek njenega lika obravnavamo zelo različne teme, ne da bi se osredotočili samo na eno samo. Zdi se mi, da drama zahteva veliko večjo zavezanost določeni temi in tudi obliki z namenom, da ljudi spodbudi k razmisleku ali joku. Komedija pa, zgodovinsko gledano, prav zaradi svoje eksperimentalne narave omogoča, da se sprehajamo med različnimi stvarmi in da se bolj osredotočimo na like kot na koherenco, na dramo ali na zaplet. Koherenca pri komediji je bolj to, kako ohraniti film svoboden, kako ga pustiti, da leti sem ter tja. Zaradi vseh teh razlogov mi je zelo všeč, da je na koncu film takšen, kot je. A brez dvoma bi lahko to isto zgodbo povedal tudi v žanru drame ali v žanru tragedije, a odločil sem se popolnoma nasprotno.

Mauro: O problemih nočeva pripovedovati na problematičen način ali jih minimalizirati. Čutiva, da nama žanr komedije in igra, igrivost omogočajo, da se dotakneva tem z enako kompleksnostjo in na način, ki aktivira, ki dviguje. Bolje je obravnavati problem, govoriti o njem, ga razpreti tako, da se ljudje želijo z njim ukvarjati, kot pa preprosto privesti ljudi do neke čustvene razbremenitve. Tudi to je seveda zelo pomembno in eno in drugo se ne izključuje. A za naju je zelo pomembno, da govoriva o vseh teh tematikah, ki si jih omenila, na način, da se gledalci počutijo udeleženi.

Povejta mi, če se motim, ampak zdi se, da brazilski filmi, ki pridejo na evropske festivale, navadno niso komedije, temveč govorijo o morda napetostih v brazilski družbi. Na misel mi pride recimo režiser Kleber Medonça Filho in njegova filma, Bacurau ali Aquarius. Greice je precej drugačen film …
Leonardo: Ob tem komentarju lahko rečem dve stvari. Prvič, na festivalih zaradi kuratorjev in kuratorstva ne zaokroži vse, kar je reprezentativno za filmografijo neke države. Precej dobro poznam brazilski in portugalski film in lahko bi omenil druge komedije in filme, ki so blizu razpoloženju mojega in ki so odlični, morda celo boljši od Greice.
Po drugi strani pa razumem, zakaj je na primer nekoliko lažje najti finance in producirati film z dramatičnim tonom, ki obravnava recimo politično pomembne teme, kot pa posneti komedijo. Komedijo so kot žanr popolnoma ugrabile televizijske produkcijske hiše, ki na ravni države producirajo filmske uspešnice z veliko gledanostjo. To se dogaja tako v Braziliji, kot na Portugalskem ali v Franciji.
Producenti, ki financirajo komedije, ciljajo na neko tržno nišo, ki je nekoliko drugačna od ciljnega občinstva filmskih festivalov. Zaradi tega se zdi naše delo nekoliko posebno, nekoliko drugačno, ker snemamo komedijo znotraj alternativne niše. To me spodbuja, da razmišljam: Zakaj ne? Zakaj ne bi, prvič, naredil tega, kar si želim, in drugič, zakaj ne bi posnel komedije, če očitno lahko toliko povem prav na ta način.

Mauro, kaj menite vi?
Mauro: Za mene obstaja še druga plat medalje. V tem krogu filmskih festivalov sicer obstajajo komedije, vendar gre po mojem mnenju običajno za določen tip komedije, v kateri so elementi uporabljeni na skoraj ciničen način. V smislu, komedija bo narejena tako, da se bomo nekomu smejali. Imamo primere, celo na velikih festivalih, kot je recimo film Trikotnik žalosti in še drugi filmi tega istega režiserja. Gre za komedije, a humor je izjemno trpek, blizu cinizmu. V maniri, naredim komedijo, da se nekomu posmehujem, da o njem govorim slabo in se potem lahko temu smejimo.

Tak pristop h komediji nas ne zanima. Torej drži, obstajajo nekatere komedije v teh krogih, vendar gre za določen tip komedije. In mislim, da je to povezano s kuratorstvom in z neko določeno idejo …

… ki je v podstati politična, kajne?
Mauro: Točno to sem želel povedati. Povezano je s tem, kar je Leonardo omenil, da imamo pri drami občutek, da na resen način govorimo o zelo resnih zadevah. Tip komedije, o katerem sem prej govoril, je narejen v tem duhu, da želi pripovedovati o določenem problemu. Ampak, kot si dejala, res je, tudi naš film govori o problemih in dejansko vsi filmi govorijo o problemih. A smisel komedije za naju ni to, da se nekomu smejemo, temveč da se smejemo sami sebi. Problematično se mi zdi, smejati se nekomu drugemu in se izločiti iz te skupine. Zelo lahko je pokazati s prstom in ustvariti ločnico med temi, ki se jim smejim, in seboj, pri sebi pa ne najdem nič smešnega. Pomembno se mi zdi smejati se sebi, ker je to močno. Če se navežem na to, kar sem malce prej omenil – in sicer aktivacijo. Ko smo znotraj nekega problema in se smejimo sebi, je lahko to spodbuda, aktivacija. Če se smejimo na račun drugega, to pogosto le ustvarja izključenost. Zdi se mi torej, da obstajajo tudi take razlike znotraj žanra komedije.

Leonardo, vprašala vas bi rada glede čustev. Nasploh se zdi, da ne vidimo Greice čustvovati. Razen v dveh trenutkih: ko je jezna na Alfonsa in predvsem, ko joče, ko ji mama pusti na telefonu sporočilo … Povejte več o teh čustvih oziroma pomanjkanju čustev v filmu.
Leonardo: Greice si ves čas natika in snema maske. Maska, ki jo uporablja, sploh ko je v stiku z ljudmi, ki jih ne pozna, je maska simpatije, na obrazu ima nasmeh, s čimer skuša doseči to, kar si želi. Ko pa pridejo na plan čustva, jeza ali žalost, ta maska prikupne Greice za nekaj časa pade in takrat si mora nadeti drugo.

Prizor, ko posluša zvočno sporočilo, ki ji ga je poslala mama, se mi zdi zelo pomemben. Mislim, da številne ljudi gane, že zaradi tega, kar ji mama pove in je zelo lepo in ker je v tem prizoru nekaj zelo intimnega. Meni pa se zdi poseben tudi zato, ker je eden od redkih trenutkov v filmu, ko Greice vidimo samo, morda celo edini. Ko je človek soočen s tem, da je sam, mu ni treba nositi nobene maske.
Ta prizor je precej dobeseden, saj Greice v njem nosi obrazno masko, ki jo sname. Prav v tem trenutku je zaradi mame soočena s svojimi čustvi, strahovi, čeprav se zdi, da je ni ničesar strah. Zdi se, da gre vedno čez vse in išče načine, kako rešiti razne zaplete, da bi dosegla to, kar si želi. A če imaš takšno držo, še ne pomeni, da te ni strah. Strah je navzoč. In lahko podžiga pogum. Če slediš svoji želji, svojemu hotenju, še ne pomeni, da si nepremagljiv, neprebojen. Nasprotno. Greice, ki je izjemno občutljiva in ekstremno kreativna oseba, nosi v sebi vse to. Ampak tega ne moremo pokazati že od začetka filma. Pripraviti moramo gledalca na to, da potem ta prizor v določenem trenutku naredi nanj vtis.

Greice nikoli ni kaznovana za laži, manipulacije. Obstaja pregovor tako v slovenščini kot v portugalščini, da ima laž kratke noge, no, v primeru vašega filma to ne drži …
Leonardo: Mislim, da svet že preveč kaznuje takšne ljudi, takšne osebnosti in tak način življenja. Moralnost oziroma morala me ne zanimata kaj dosti, niti kot tema v umetnosti niti v samem življenju. Slediti skušam načelom etike, filozofije, ki tolmači željo, voljo, politiko. Morale pa v resnici ne dojemam kot nekaj posebno zanimivega. Moralne sodbe namreč določajo, kaj je prav in kaj narobe.

Mauro: Ob tem vprašanju sem najprej pomislil na to, kako bi bilo enostavno, če bi bil svet moralno urejen. Torej, da bi človek, ki bi naredil nekaj slabega, bil za to kaznovan, a žal, se to ne zgodi vedno. Obstaja veliko ljudi, ki naredijo veliko slabega, a ostanejo nekaznovani, medtem ko so številni, ki niso naredili nič slabega, kaznovani. Ta film je torej narejen skoraj na način, da prikaže, kako deluje svet.

Leonardo: Greice se poigrava s tem. Tega se dobro zaveda in zelo dobro se zaveda tudi mej tega. Na primer, Alfonso ne naredi nič nezakonitega na dediščinski razpravi v razmerju do svojih sorojencev, ki ostaneta brez vsega. Alfonso deluje v skladu z zakonom in ne izvrši nobenega kaznivega dejanja. Greice pa ga pritisne ob zid z vprašanji: Kako lahko storiš kaj takega? Kaj nosiš v svojem srcu? Torej z nečim preprostim. To niso vprašanja, ki bi se dotikala morale ali etike, temveč integritete. Kdo sploh si? Zakaj nekomu škoduješ? Na drugi strani Greice ne škodi nikomur, temveč skuša samo delati v svoje dobro. In zato laže ter uporablja različna sredstva, s katerimi želi pobegniti iz zapletov, v katerih se znajde. Hkrati pa za seboj pušča številne ljudi, ki se vanjo zagledajo. Uporablja namreč tudi zapeljevanje, da doseže svoj cilj, zato se ljudje potem zaljubijo vanjo. Je zelo očarljiva, zabavna. Nima pa občutka odgovornosti in nedvomno ne občuti čustvene odgovornosti.

Mauro: Res je. A to, kaj pridobi, kaj izgubi, kaj pusti za seboj, za kaj je prisiljena prevzeti odgovornost in katerim odgovornostim se uspe izogniti, želimo prikazati na nelinearen način. Tu ne gre za linearnost v smislu, da nekaj narediš narobe in boš zato utrpel posledice, kot bi bilo v teoretičnem smislu prav. A v resnici sploh ne poteka tako.

Kot ste omenili, Leonardo, tudi ko Greice laže, ne dela tega zato, ker bi želela nekomu škodovati.
Leonardo: Greice želi samo skočiti v bazen na vroč dan. In kako priti do bazena na vroč dan, ko javni bazeni še niso odprti? Takrat zaradi covida javni bazeni res niso bili odprti. In Greice uspe to, kar je dejansko uspelo eni moji prijateljici. Odpre Google Maps, kjer pogleda, kje je najbližji bazen in si izmisli zgodbo, s katero lastnika prepriča, da ji dovoli kopanje v bazenu. Ta prijateljičin trik mi je bil v velik navdih, ko sem razmišljal o Greice. To, kako se lahko poslužiš nečesa preprostega, orodij, ki jih imaš pri roki – recimo Google Mapsa ali svoje gobčnosti ali očarljivosti – da prideš do kopanja v bazenu.
Mauro: Ne pristaja na status quo v smislu tega, kaj je prav, narobe ali moralno. Greice izziva. Ima skoraj nadnaravno sposobnost, da ne razume, kaj bi bilo v nekem hipu treba narediti, temveč preizkuša poti. In včasih sprejme napačno odločitev, zaradi katere morda trpi ali ne, drugič pa ji preprosto uspe. Ima tudi sposobnost, da nekaj, kar si izmisli, postane resničnost; včasih pove laž, ki se uresniči. Morda je prav to smiselno, da si človek želi in hoče nekaj doseči, nečemu slediti, ne pa da se drži tega, kar je pričakovano in v skladu z moralnimi normami in lahko predstavlja zid. Morala je včasih kot zid, ki ga lahko spoštuješ ali pa ga skušaš preplezati.

Za konec bi vaju vprašala o prihodnosti. Že snujeta nove filmske projekte? Mauro, morda najprej vi …
Mauro: Prihodnje leto me čakata premieri dveh filmov. Eden je biografski film o brazilskem pevcu Neyju Matogrossu, v katerem igram enega od resničnih likov iz njegove biografije. Film režira Esmir Filho. Drugi film pa režira portugalska režiserka Rita Azevedo Gomes. Gre za doku-fikcijo, ki bo prav tako premiero doživela prihodnje leto, a ne vem še točno, kdaj. To sta dva projekta, ki sta že skoraj pri koncu.

Kaj pa vi Leonardo? Že snujete kaj v prihodnje?
Leonardo: Vedno delam hkrati na več projektih in ne vem, katerega bom prvega končal. Niso vsi projekti povezani s filmom. Trenutno se ukvarjam z doktoratom in želim pisati in premisliti stvari. Podobno kot Greice želim biti ustvarjalen, a ne na način, da bi sledil nekim pravilom ali temu, kar se od mene pričakuje. Najbrž bi moral že imeti v rokah nov scenarij in že iskati producente, ampak v resnici nimam nič od tega. Sicer nekaj snemam, a ne vem, kdaj bo končano. Morda se glede na izrečeno zdi, kot da nisem nestrpen, ampak sem zelo nestrpen. A hkrati sem zelo zavezan temu, kar se mi zdi prav v procesu ustvarjanja in kar verjamem, da je najboljši način, kako ustvarjati filme danes.

Ne zanimajo me velike teme in nočem spreminjati sveta, želim si – morda – spremeniti nekaj ljudi in želim deliti z njimi nek način življenja ter se od njih učiti.

Pogosto si režiserji, umetniki želijo pripovedovati velike zgodbe in vsaj malce spremeniti svet.
Leonardo: Pravzaprav nočem pripovedovati velikih zgodb, morda tudi zato, ker tega nisem sposoben. Kakorkoli, bolj me privlačijo male zgodbe. Tisto, kar me resnično pritegne, so recimo dekleta pri sosednji mizi v baru, kjer sedimo, ki tu ob tej uri pijejo kavo. Zanima me, ali delajo tukaj ali ne. Dejansko me veliko bolj zanima to, kako ljudje živijo ali v kakšnih razmerah bi lahko živeli bolje. Veliko bolj razmišljam o tem kot o …
… smrti ali vojni?

Leonardo: Ne. Veliko razmišljam o smrti in vojni in prav zato me zanima življenje. Mislim, da ljudje morajo živeti, in to na način, da lahko vstanejo popoldne, če želijo, in jedo, kadar želijo. Vojna je ne nazadnje nekaj, kar to preprečuje, smrt pa predstavlja konec poti za vse nas. Smrt je nekaj, pred čemer smo nedvomno vsi enaki.