Filmski kritik Matic Majcen je v imenu tekmovalne žirije 23. FSF dejal, da so si žiranti ob delu začeli postavljati vprašanja o vlogi in vrednosti vesen kot najpomembnejših filmskih nagrad v slovenskem prostoru: "Zgodilo se je namreč, da kipca v kakšni kategoriji sploh ni bilo mogoče podeliti, ker preprosto ni bilo filma, ki bi ponudil tisto, kar nagrada opisuje."

Žirija pred dilemo
"Še toliko pogosteje pa se je pojavila dilema, kaj storiti
v primeru, ko kakšnega filma ni bilo mogoče primerjati z drugimi. Je nekoga moč legitimno razglasiti za najboljšega, če je bila konkurenca že vnaprej odsotna? Žirija končnega seznama zmagovalcev ni sprejela soglasno, kar dovolj dobro kaže, za kako zahtevna vprašanja gre."

Kljub vsemu pa je Majcen v imenu žirije izrazil zadovoljstvo, da jim je uspelo podeliti nagrade vsem filmom, ki so jih prepoznali za izstopajoče. "Na ta način smo torej poskušali zagotoviti, da so bili nagrajeni samo presežki, s čimer vesne ohranjajo svojo vrednost najvišjega filmskega priznanja pri nas. To se nam je zdelo zelo pomembno, saj verjamemo, da filmsko ustvarjanje ni tisto, ki bi moralo plačevati ceno težkih družbenih okoliščin, v katerih se domača kinematografija nahaja v tem trenutku," je dejal.

Ne pozabi dihati je tako za najboljši igrani celovečerni film letošnjega Festivala slovenskega filma izbrala žirija za vesne, ki so jo polega Majcena sestavljali še Katja Colja, Siniša Gačić, Polona Petek in Maja Sever.

Kot so še zapisali v utemeljitvi, nas film "popelje v zgodbo o dveh bratih na prelomni točki njunega mladega življenja. Režiser Martin Turk se je žanra mladinskega filma lotil z namenom, da bi pripoved za mlade povzdignil na raven avtorskega filma. In to mu je tudi uspelo." Film je nastal v produkciji Bela Filma oziroma Ide Weiss, poleg RTV Slovenija pa so med koproducenti še Quasar Multimedia, Studio Dim in RAI Cinema.

Sorodna novica Badjurova nagrada za avtorja animiranih filmov Konrada Steinbacherja

Precej vesen ni odšlo domov z nikomer
Sicer pa je letos veliko lovorik ostalo nepodeljenih, tudi v kategoriji najboljšega celovečernega filma. Žirija za nagrade vesna se je odločila, da poleg te ne podeli nagrad še v naslednjih kategorijah: najboljša režija, scenarij, glavna ženska vloga, maska in animirani film.

Že pred začetkom festivala je bilo znano, da letošnjo nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti prejme avtor animiranih filmov Konrad (Koni) Steinbacher. Komisijo, ki je odločala o tej nagradi, so sestavljali Karpo Godina, Varja Močnik, Dušan Moravec, Aleš Pavlin in Olga Toni.

Sorodna novica (Filmska) Antigona po Slavoju Žižku ali kako razlikovati med kaosom in revolucijo

Ena glavna in dve stranski vlogi
Vesna za najboljšo glavno moško vlogo je šla v roke Primoža Bezjaka, ki mu jo je prinesel film Antigona – kako si upamo!, ki je nastal v režiji Janija Severja in produkciji hiše Sever&Sever in Nine Jeglič. "Primož Bezjak je sloviti lik antične dramatike v sodobni različici upodobil z načrtno arhaičnostjo, ki pa kljub temu deluje sodobno in svetovljansko. Njegova hipnotična prezenca doživi vrhunec v kadru, v katerem se skozi kamero neizprosno zazre v Antigono, a hkrati tudi v oči in dušo gledalca, in ga prisili, da preizpraša svoj odnos do sveta, v katerem živimo," beremo v utemeljitvi.

Antigona - kako si upamo! je bil tako največkrat nagrajeni film festivala. Žirija mu je poleg vesne za Bezjaka podelila še nagrade za najboljši dokumentarni film, najboljšo montažo in nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.

Katarina Čas je prejela vesno za najboljšo stransko žensko vlogo za film Paradise – novo življenje, ki ga je režiral Davide del Degan ter je nastal v koprodukciji slovenske A Atalanta in italijanskega Pilgrim Filma. Žirija je zapisala, da igralka "svojo vlogo v tujem jeziku odigra z neverjetno lahkotnostjo in občudovanja vredno suverenostjo. Čeprav se zdi, da njene ustvarjalno-igralske odločitve vodi predvsem načelo 'manj je več', s svojo toplino prepriča ne le glavnega junaka, temveč tudi gledalce. Kljub minimalističnemu igralskemu izrazu Katarina Čas tako ustvari polnokrven ženski lik."

Sorodna novica Košarkar naj bo 2 je tu: "Nekatere stvari lahko opravimo sami, za druge potrebujemo ekipo"

Gojmirja Lešnjaka so ovenčali z vesno za najboljšo stransko moško vlogo, ki mu jo je prinesla vloga v filmu Košarkar naj bo 2. Film je režiral Boris Bezić, nastal pa je v produkciji Gustav Filma oziroma Frenka Celarca. "Gojmir Lešnjak se vloge kljub žanru loti z vso resnostjo in čeprav bi ga ta okvir prav zlahka odnesel čez rob, se vedno ustavi tik pred njim. Z disciplinirano natančnostjo odmerja poante gegov in, čeprav gre za stransko vlogo, prepričljivo odigra ves spekter čustev, od zlobe in maščevalnosti do naklonjenosti glavnim junakom, ter tako znova potrdi, da ni velikih in malih vlog."

Fotografija, glasba in montaža
Film Ne pozabi dihati je Radislavu Jovanovu – Gonzu prinesel vesno za najboljšo fotografijo, saj kot "direktor fotografije naslika odmaknjeno podeželje, kjer odraščata protagonista, v pridušenih barvah, ki pa ravno s svojo zadržanostjo senzibilno podčrtavajo silovita, a prikrita čustva osrednjega lika in občutljive vezi, ki se pletejo in trgajo med bratoma. Vse, kar ostane neizrečeno, protagonista pa razjeda in sproža njegove izpade, gledalci ne le razberemo, temveč dobesedno občutimo v detajlih s soncem obsijane, razkošne, a molčeče narave."

Vesno za najboljšo izvirno glasbo je za delo pri filmu Vzorno vedenje prejel Marjan Šijanec. Glede glasbe v filmu režiserjev Audriusa Mickevičiusa in Nerijusa Mileriusa je žirija zapisala: "Izvirna glasba v dokumentarnem filmu o obsojencih na dosmrtno ječo vseskozi podpira brezizhodnost situacije, v kateri so se znašli zaporniki. V gledalcu vzbuja tesnobo ob soočenju z morilci, dramaturško stopnjuje napetost pripovedi, s svojim crescendom pa proti koncu sproži v nas celo odpuščanje."

Film Antigona – kako si upamo! je Milošu Kaluseku prinesel vesno za najboljšo montažo, saj ta "v hibridni filmski formi postavi ravnotežje med kaosom in redom, zahtevno tridimenzionalno pripoved pa združi v funkcionalno celoto. Z drzno kombinacijo kadrov montaža definira dramaturgijo pripovedi, ki kljub celovečerni formi in notranji kompleksnosti pri gledalcu ohranja pozornost ter spodbuja premislek o zatečenem družbenem stanju."

Sorodna novica V Južni Koreji premiera slovenske manjšinske koprodukcije Paradiž

Scenografija, kostumografija in zvok
Niko Novak je bil ovenčan z vesno za najboljšo scenografijo za film Paradise – novo življenje. "Prizorišče dogajanja je umeščeno v gorsko vasico, ki s svojo zapuščeno točilnico, vijugastimi praznimi ulicami in križišči, ki ne vodijo nikamor, uteleša brezizhodnost in absurdnost situacije osrednjega lika. Njegovo utesnjenost scenograf premišljeno podčrtuje tudi z izpraznjenimi, brezosebnimi hotelskimi sobami, za katere se zdi, da se je v njih ustavil čas, upanje, s katerim skuša protagonist zreti v prihodnost, pa je hkrati pristno in zlagano kakor z neonskimi lučmi osvetljena prizorišča njegovih življenjskih odločitev," je prepričana žirija.

Isti film je Polonci Valentinčič prinesel vesno za najboljšo kostumografijo, saj "da je kostumografija bistveni element izraznosti filma Paradise – novo življenje, se gledalci zavemo kar hitro, ko Calogero, varno skrit za pustno masko, prvič nekoliko svobodneje zadiha v svetu, kjer naj bi se začelo novo poglavje njegovega življenja. A to poglavje je izrazito protislovno, kajti tako glavni junak kot njegov nasprotnik bosta preživela le, če bosta ostala skrita vsem na očeh. Oblačila, ki jih kostumografka v številnih plasteh nadeva protagonistom, tako ne delujejo le kot zaščita pred mrazom, temveč kot kamuflažna oprava nasprotnikov v tej tragikomični bitki za preživetje."

Vesno za najboljši zvok sta prejela Sašo Kalan in Tom Lemajič za Sadeže pozabe, ki jih je režiral Christos Nikou. "Zvočna podoba filma tako izkušnjo gledanja dvigne na raven čustvenega popotovanja, filmski zgodbi omogoči pripovedovanje na ravni onkraj besed in fotografije ter s tem pomembno zaokroži to vrhunsko filmsko pripoved," je med drugim zapisala žirija.

Dokumentarec in kratkometražec
Za najboljši dokumentarni film je bila izbrana Antigona – kako si upamo!, ki "presega ustaljeno razmejitev med igranim in dokumentarnim filmom. S svojo formalno in intelektualno kompleksnostjo tvori izzivalno filmsko delo, s katerim so ustvarjalci na velikopotezen način odprli teme, ki segajo bistveno onkraj naših meja. Ambicioznost te vrste v slovenskem prostoru redko vidimo, zato ji žirija podeljuje vesno za najboljši dokumentarni film, nagrada pa naj bo zgolj uvod v nadaljnje uspehe filma na njegovi mednarodni poti."

Sorodna novica Film o tistih delčkih iz sveta odraslih, ki se prikradejo v brezbrižen otroški svet

Vesna za najboljši kratki igrani film je šla filmu Delčki, ki je nastal v režiji Árona Horvátha Botke in produkcija A Atalante oziroma Barbare Daljavec. Režiser je "uspel najti pripoved, ki sijajno razkaže ves potencial kratke igrane forme. To mu je uspelo s prepričljivo režijsko in igralsko izvedbo, kakor tudi z dosego izjemnega čustvenega učinka, ki je povsem na nivoju celovečernih dram. Delčki je eden tistih kratkih igranih filmov, ki mu ni potrebno nič več dodati ali odvzeti, saj vse svoje potenciale uresniči v takšni obliki, v kakršni ga imamo pred sabo prav zdaj."

Manjšinska koprodukcija, študijski film, AV-stvaritev in posebni dosežki
Za najboljšo manjšinsko koprodukcijo je bil izbran film, za katerim stojijo Boo Productions, Lava Films in Perfo, d. o. o. (Aleš Pavlin, Andrej Štritof). "Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete," je med drugim zapisala žirija.

Vesno za najboljši študijski film je prejela stvaritev Igra v režiji Luna Sevnika in produkciji praškega FAMU-ja. Za najizvirnejše avdiovizualno delo je bil izbran film Vesna Goodbye režiserke Sare Kern, ki je nastal v produkciji Cvinger filma. Ena vesna za posebni dosežek je šla filmu Preboj v režiji Dejana Baboska, druga pa filmu Gmajna v režiji Sebastiana Koreniča Tratnika.

FIPRESCI in KINO!
Podelili so tudi nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI za najboljši slovenski celovečerni film v tekmovalnem programu. Žirija v sestavi Marko Stojiljković, Veronika K. Žajdela in Peter Žargi je izbrala film Antigona – kako si upamo!. Nagrada izobraževalnega programa Ostrenje pogleda, ki ga izvaja Društvo za širjenje filmske kulture KINO!, je za najboljša študijska filma v tekmovalnem programu izbrala Gmajno in Igro.

Korona je porodila sebi lastno nagrado
Letos pa so podelili tudi nagradi Festivala slovenskega filma za najboljši kratki film na temo karantene v času epidemije, ki jo je prejel prikladno naslovljeni film Kateri dan sploh je? režiserja Luke Marčetića.