Na letošnjem sarajevskem filmskem festivalu, ki se je 17. avgusta sklenil v bosanski prestolnici, je na topel sprejem naletela bosanska premiera novega celovečerca domačinke Aide Begić, režiserke, ki se je leta 2012 proslavila z nagrado un certain regard v Cannesu za film Otroci Sarajeva. Tudi Never Leave Me (Ne zapuščaj me) je zgodba otrok, le da se Begićeva tokrat ozira onkraj meja Balkana; pod drobnogled je vzela usodo peščice sirskih sirot, ki so pristale v sirotišnici v Sanliurfi, večetničnem turškem mestu Turkov, Kurdov in Arabcev.

Najstnik Isa (Isa Demlahi), ki je v Siriji izgubil očeta v eksploziji in je bil nato prisiljen zapustiti svoj dom, v majhni sirotišnici naveže stike z drobnim Motazom (Motaz Faez Baša), ki sanja o zmagi na televizijskem šovu talentov, in s pretkanim Ahmadom (Ahmad Husrom), ki ga razjeda hrepenenje za neznano kam izginulim očetom. Skupaj špricajo šolo in naklepajo, kako bi prišli do vsaj majhnega zaslužka (Begićeva zelo dobro pokaže, kako utrujajoče in brezplodno delo je prodajati papirnate robčke apatičnim mimoidočim). Ob strani jih izsiljuje še skrivnostni mafijec, ki jim preti s fizičnim nasiljem, in konkurenčni mulci, ki se bojujejo za istih nekaj kvadratnih metrov prodajalsko-nastopaškega prostora v centru. Majhni pripetljaji vsakdanjega življenja razkrivajo tragedijo njihovih usod: Motaz hoče biti na televiziji zato, da bi svojo mamo prepričal, da je vreden ljubezni, deklica Tuka pa vse svoje prihranke zapravi pri prodajalcu golobov, ki niti za siroto brez prebite pare ni pripravljen odstopiti od svojega cenika. Kljub temu je film prežet z voljo do preživetja in tolikšno ljubeznijo do portretirancev, da ga je nemogoče obsoditi eksploatacije ali brezizhodnega fatalizma.

V scenarij je Begićeva prepletla resnične življenjske usode otrok, ki jih je spoznala na terapevtski "igralski delavnici" v Turčiji. O sivem območju med katarzo in travmatično izkušnjo, pa tudi o svojem položaju ženske v svetu "mačistične balkanske režije" je v Sarajevu spregovorila v kratkem intervjuju za MMC, ki ga lahko preberete v nadaljevanju.

Pojasnite mi, kako se je rodila ideja za film Never Leave Me. Je bila posledica humanitarnega dela z otroki iz Sirije ali pa ste od samega začetka vedeli, da bi jih radi spoznali zato, ker želite povedati njihove zgodbe?
Povabila me je nevladna organizacija v Turčiji, s katero sodelujem; predlagali so, da skupaj naredimo kaj za begunske otroke brez staršev. Organizirali smo delavnice in že takrat se nam je zdelo, da bi bilo pametno narediti film, a še ni bilo jasno, v katero smer se bo projekt razvil. V procesu igralskih delavnic sem ugotovila, kako bi se dalo povedati zgodbo, našla svoje igralce in tako se je začelo.

Po kakšnem ključu ste izbrali otroke, ki jih spoznamo v filmu? Je šlo predvsem za njihove igralske sposobnosti in medsebojno interakcijo ali pa do neke mere tudi za njihove življenjske zgodbe, ki bi jih lahko vpletli v scenarij?
V preteklosti sem že večkrat snemala z otroki, s tem imam izkušnje. Znam prepoznati, ali je otrok nadarjen za igro – ampak samo nadarjenost še ni dovolj. Otrok mora biti tudi motiviran, mora si želeti sodelovati. Seveda vsi na začetku rečejo, da hočejo biti igralci, da hočejo nastopiti v filmu, ampak šele po nekaj dnevih dela se da oceniti, ali je to res in ali so sploh čustveno pripravljeni prenašati tako težko breme. Snemanje filma je resno delo in vedno je potrebnih več faz, da se izkaže, kateri otroci so res pripravljeni na delo. Prve delavnice sem tako organizirala brez kakršnega koli pritiska - zame in za otroke - in šele, ko smo imeli ožji krog kandidatov, so se začela prva testna snemanja. Še celo moji sodelavci, ki imajo prav tako izkušnje z delom z otroki, so bili v dvomih, ali bomo lahko koordinirali tako veliko skupino. Ampak jaz sem vedela, da bo vse v redu, če je otrok dovolj motiviran in ima dovolj dober odnos z mano. In v resnici sem se lahko naslonila nanje celo bolj kot na odrasle: otroci nimajo ogromnega ega, ki odraslim včasih preprečuje delo v kolektivu.

Rdeča nit pripovedi je usoda najstnika Ise, ki je trdno odločen, da se bo s preprodajo papirnatih robčkov na ulici izvlekel iz revščine. Ravno Isa ima drugačen temperament od drugih otrok v filmu: veliko bolj je introvertiran, čustev navzven praktično ne kaže.
Ne morem racionalno pojasniti, zakaj sem izbrala ravno Iso. Ko smo v sirotišnici v Gaziantepu, kjer je živel, organizirali delavnice, je bil vedno zelo zadržan, ker je pač tak človek. Ves čas se je držal v ozadju, ampak opazila sem, da se skrajno osredotoča na vsako dramsko situacijo. Ko sem videla njegovo fotografijo na kolesu, ki smo jo čisto po naključju posneli pred sirotišnico, mi je bilo jasno: to bo glavni igralec. V resnici ne vem, zakaj me je prešinila ta misel, ampak ko imaš intuicijo, jo je treba upoštevati. Tudi moji sodelavci so se čudili, ker ga sami na delavnicah do takrat sploh niso opazili.

V procesu dela sem ugotovila, da je Isa zadržan predvsem zato, ker je globoko depresiven – v eksploziji avta, v kateri je bil ranjen, je umrl njegov oče, sestra pa je ostala hroma. Skozi proces dela je počasi dobival vse več samozavesti in optimizma. Lahko rečem, da je odrasel v čudovitega mladeniča – no, višji je od mene, pa čeprav sem zelo visoka.

Otroci morajo v filmu podoživljati oz. rekreirati najtemnejša poglavja svojih življenj: izgubo staršev, brezdomstvo, osamljenost, begunstvo. Ste lahko z gotovostjo vedeli, da bo proces filmskega ustvarjanja zanje terapevtski, in ne samo še bolj travmatičen?
Da bi zaščitila otroška čustva in jih obvarovala pred izpostavljanjem njihovih osebnih zgodb, sem vse postavila v okvir fikcije. V filmu imajo svoja imena in dogajanje temelji na resničnih dogodkih, a obenem so se zavedali, da igrajo vloge, ki niso identične njim samim. Najtežje mi je bilo posneti dva prizora. Eden je bil tisti, v katerem umre Isov oče. O tem sva se veliko pogovarjala in rekel mi je, da je pripravljen – na koncu je bilo res snemanje čustveno veliko bolj naporno zame kot zanj.

Drugi težek prizor je bil tisti, v katerem Ahmed skozi okno vidi svojega očeta (gledalec ve, da je to samo privid oz. fantazija, op. n.). Skušala sem ga pripraviti počasi: "Skozi okno vidiš nekega moža, poznaš ga že od prej ..." Nisem imela moči, da bi mu naravnost rekla: To je tvoj oče. Na neki točki sem to seveda morala narediti, ker otrokom pač ne smeš lagati. Na koncu se je obrnilo tako, da je igralec, ki je v tem prizoru igral "očeta", na snemanju tako zelo jokal, da ni mogel priti k sebi. Neki asistent produkcije je mislil, da se je zgodilo nekaj groznega, ker smo bili tudi za kamero vsi objokani. Ahmed pa ni prelil niti solze. Povedal mi je: "Za očetom sem jokal leto dni in zdaj ne jočem več." Otroci so travmatične situacije pri sebi že predelali. Seveda pa smo pazili, da jih nismo postavljali v položaj, v katerem bi jim bilo še huje.

Kljub skrajno resni tematiki Never Leave Me ni "moreč" film, ki bi gledalca čustveno uničil – sami ste na projekciji poudarili, da niste hoteli posneti deprimirajočega filma. Ključno pri tem se mi zdi, da otroke prikažete kot akterje z lastnimi načrti in prizadevanji za zaslužek (ali zvezdništvo), in ne samo kot pasivne žrtve okoliščin.
Pri gledanju drugih filmov s tematiko otroških beguncev sem ugotovila, da je tema skoraj vedno prikazana neiskreno. Revščino in življenje v času vojne se vedno portretira enodimenzionalno, kot čisto tragedijo. To ni resnica. Sama sem preživela obleganje Sarajeva – bila sem najstnica, ko je tukaj izbruhnila vojna. Seveda je bila to strašna izkušnja, nismo imeli elektrike ali hrane in mesto je bilo stalno bombardirano. V tem času smo se prav tako smejali in se zaljubljali kot pred vojno. Bali smo se še česa drugega kot granat. Življenje v vojnih razmerah je še vedno življenje, z vsemi svojimi plastmi in odtenki. Življenje vojnih sirot je enako vsestransko kot življenje otrok, ki niso izgubili vsega – niso samo enodimenzionalni tragični junaki. Hotela sem torej prikazati to, kar sem pri otrocih zares videla: da imajo svoje lastne sanje in upe, da so kompleksne osebnosti.

Vaša izkušnja odraščanja v vojnih razmerah je gotovo vplivala na to, da se v filmih vedno znova vračate k temi vojne, prikazane z vidika otroka.
Vojna je predvsem osebnostno – in po ustvarjalni plati – oblikovala vse, ki smo jo doživeli v času odraščanja. To je pač ena najmočnejših izkušenj, kar jih v življenju sploh lahko doživiš. Vsakič, ko je čas za nov film, si rečem, da bom snemala komedijo ali pa vsaj kaj, kar se ne bo ukvarjalo z vojno. A vsaj v Bosni in Hercegovini še vedno zelo intenzivno živimo posledice vojne, ta retorika je še vedno živa. Zato se je zelo težko ograditi od vsega tega, če hočeš pripovedovati zgodbe, ki v sebi nosijo resnico.

Pri mojih filmih je najtežji del prepričati ljudi, naj jih grejo gledat – vedno zvenijo kot zelo žalostne, moreče vojne štrene. Kdor se le opogumi, vidi, da vse ni tako grozno, da obstajata tudi upanje in svetloba.

Imate kakšne podatke o tem, koliko beguncev iz Sirije je trenutno v BiH-u? Kako jim država pomaga? Mislite, da imajo prebivalci držav nekdanje Jugoslavije morda več empatije do vojnih beguncev kot drugi Evropejci, ker so bili mnogi med njimi pred dvajsetimi leti v podobnem položaju?
V zadnjem poročilu, ki sem ga prebrala, je bilo omenjenih nekaj več kot 7000 ljudi, čeprav natančna številka ni znana, ker veliko beguncev ni prijavljenih in niso prišli po zakonitih kanalih. Bosanci se nismo ravno izkazali, veste. Človek bi pričakoval, da bo narod, ki je vse to sam preživel, pokazal malce več sočutja: mnogi naši ljudje so bili begunci in so še danes naturalizirani imigranti v tujini. Spomnim se tudi lepih trenutkov: ko so begunci prispeli v Srbijo, so meščani hodili v mestne parke in se družili z njimi, jim pomagali. Seveda pa ne morejo ljudje cela leta na plečih nositi te odgovornosti, treba je poiskati sistemske rešitve. Najhuje je to, da so v Bosni in Hercegovini migranti postali tema za podpihovanje političnih napetosti. Ena politična opcija tuli, da "oni že niso naši, vaši so, naj bodo kar pri vas". Kaj je to – kako so lahko begunci "naši" ali "vaši"? Vse skupaj je postalo zelo umazana igra, v kateri so oškodovani ti ubogi ljudje, ki niti ne vedo dobro, v kateri državi so se znašli.

Glede na to, da levji delež vojnih filmov režirajo moški, se morda velja vprašati, ali obstaja "ženski vojni film", specifična perspektiva ženskih avtoric pri odpiranju te tematike. Ali pa je resnična umetnost po vašem neodvisna od teh parametrov?
Opazila sem, da me pri mojem delu vedno zanimajo zgodbe "od znotraj", perspektiva posameznika in njegove osebne intime. Vojna z ženske perspektive je uokvirjena drugače kot vojna z moške perspektive: moški nam raje kažejo širšo sliko, pogosto z megalomanskimi ambicijami, češ da nam bodo pojasnili vse o svetu in življenju. Ženske, pa čeprav so bile nekatere med njimi tudi v vojski, po navadi izhajajo iz perspektive strahu za očeta, brata, otroka ... To po navadi spremljajo čisto druga čustva kot moško perspektivo.

Seveda ne moremo filmov deliti na izključno moške in izključno ženske, prav gotovo pa vem, da se je na Balkanu spremenilo upodabljanje žensk v filmih, odkar je začela ustvarjati moja generacija avtoric, torej od konca devetdesetih naprej. Začeli so se pojavljati kompleksnejši ženski liki, nismo bile več samo tipi prostitutke ali svetinje oz. mame. Spremenilo se je tudi vzdušje za kamero – včasih je šlo za skrajno mačistično atmosfero, zganjanje cirkusa okrog režiserja kot vsevedne avtoritete. Ta mačistična balkanska režija je nekaj skrajno staromodnega – tako slog režije kot vzdušje za kamero pripadata nekim drugim, minulim časom. S prihodom žensk je na srečo nastopilo novo, mirnejše obdobje.

Lani smo v medijih lahko prebrali, da je umrl Nazif Mujić, dobitnik srebrnega medveda na berlinskem festivalu. Čeprav je za kratek čas zaslovel s filmom Dan v življenju zbiralca železa, je bil v obdobju pred smrtjo obubožan in bolan; Danis Tanović se je od njega javno distanciral, češ da ne more prevzeti odgovornosti za tuje slabe odločitve. Situacije ne primerjam z vašo, vseeno pa me zanima, kakšen je občutek, ko dolgo sodeluješ z ljudmi v stiski oz. težkem življenjskem položaju, potem pa moraš to poglavje zapreti in nadaljevati svoje življenje. Ste ostali v stikih s protagonisti filma Never Leave Me?
Never Leave Me je moj najuspešnejši film iz zelo preprostega razloga: življenje teh otrok se je spremenilo. Turški producent jih je vzel pod svoje okrilje in jih odpeljal iz sirotišnice; vsi so dobili prebivališča in štipendije. Tudi drugi, ki smo bili del te zgodbe, pomagamo po svojih močeh – obstaja fundacija za pomoč prav tem otrokom, denar ji je nakazalo tudi nekaj mojih prijateljev v Ameriki, ki so videli film. Ostali smo tudi v stikih: zdaj so otroci na taborjenju in mi ves čas pošiljajo fotografije.

Ker gre za otroke, bi bilo skrajno surovo, da bi dokončala svoj film in jim nato obrnila hrbet, češ da ni moj problem, kaj se bo zgodilo z njimi. Konec koncev sem tudi sama mama. Tudi za otroke je pomembno, da vejo, da je nekomu mar zanje in da nismo pozabili nanje. Ne gre vedno za to, da jim pošiljaš darila ali denar – vedeti morajo, da nekoga zanimajo, da niso zapuščeni. Prav tako bo ves distributerjev septembrski zaslužek od filma v BiH-u in Turčiji namenjen za pomoč tem otrokom. Naš delež zaslužka bo šel v eno od bosanskih sirotišnic. Ta projekt ni komercialen film, ki bi komu prinesel ogromno denarja, tako ga nismo niti zastaviti. Hoteli smo samo pokazati ljudem, da so sirski otroci enaki kot njihovi otroci.

Pomembno se mi zdi tudi, da si film ogledajo mladi. Če v naslednjih generacijah ne bomo negovali sočutja in razumevanja do drugih in drugačnih, se bojim, da bo prihodnost zelo temna. V Bosni se bom skušala dogovoriti za projekcije filma za višje razrede osnovnih šol.

Kaj pa distribucija v tujini? Imate kake načrte za Slovenijo?
Poskušamo se dogovoriti za festivalsko premiero in nato za distribucijo po Sloveniji; že od prej poznam nekatere ljudi. Distribucija za Srbijo, Črno goro, Makedonijo in vsa arabska ozemlja je že urejena, sicer pa film potuje - sicer počasi, a stabilno. Čaka nas premiera v Marseillu, v Nemčiji itd. Treba je vedeti, da ta film, v nasprotju z Otroki Sarajeva, svoje poti ni začel na kakem velikem festivalu, kar bi mu seveda zelo olajšalo prodor. Za svetovno premiero smo izbrali festival v Antaliji, ker je bil edini, ki so se ga otroci lahko udeležili.