V rojstnem mestu Porto je posnel kratki film O velho do Restelo (Starec iz Restela), ki pripoveduje o zgodovini Portugalske in trenutni gospodarski krizi. V zgodbi se bodo prepletle poti velikih pisateljev, kot so Luis de Camoes, Teixeira de Pascoaes, Camilo Castelo Branco ali Španec Miguel de Cervantes. De Oliveira si je več mesecev prizadeval pridobiti sredstva, ki bi mu omogočila posneti film, in to je zdaj uspešno rešil.

Prva desetletja predvsem v znamenju kratkih in dokumentarnih filmov
Filme je začel snemati leta 1927, ko je skupaj s prijatelji nameraval posneti film o prvi svetovni vojni. Prvi dokumentarni film z naslovom Douro, Faina Fluvial je posnel štiri leta pozneje, v njem pa se je posvetil rodnemu mestu Porto. Prvi igrani film Aniki-Bóbó je posnel leta 1942, naslednjih 30 let pa je potem snemal kratke in dokumentarne filme. Glavni razlogi, da v tem obdobju ni prodrl na svetovno filmsko prizorišče, so bili povezani s političnim položajem v rodni Portugalski in z družinskimi obveznostmi.

Med številnimi nagradami tudi dva beneška leva
Kot piše Wikipedija, pa je potem leta 1971 posnel svoj drugi igrani film Preteklost in sedanjost, socialno satiro, ki mu je prinesla spoštovanje v svetovni filmski skupnosti. V naslednjih dveh desetletjih se je podpisal pod več kritiško priznanih filmov, ki so mu prinesli tudi več nagrad, med njimi dva zlata leva na beneškem filmskem festivalu, leta 2008 pa je prejel tudi zlato palmo za življenjsko delo. Tudi v visoki starosti se ni odpovedal snemanju filmov: po svojem 100. letu je vsako leto posnel najmanj en film.

Samo dva režiserja sta doživela višjo starost
Pri 105 letih je najstarejši še živeči režiser, pred njim sta višjo starost dočakala še George Abbott, ki je umrl pri 107 letih, španski režiser Miguel Morayta pa je lani umrl v starosti 105 let in 10 mesecev.