Ko si enkrat na vrhu, se ti ženske mečejo pod noge, ga uči znanec iz otroštva, danes mož na položaju, ko ga Marko Erjavec (igra ga Aljoša Ternovšek), 30-letni diplomirani filozof, vozi v taksiju. A Marko, ki še vedno živi pri očetu, pa tudi punce nima, razmišlja drugače, zanj je uspešno življenje nekaj drugega. Najbolj si želi odpreti slaščičarno in peči piškote, ob tem pa se poigravati s filozofskimi mislimi.
Režiser filma Marko skače in eden od scenaristov Boris Jurjaševič vidi piškote v zgodbi kot nekakšnem simbol optimizma, veselja, celo ljubezni. "Na neki način prav piškoti razrešijo stiske glavnega junaka," nam je še povedal po premieri filma v Kinodvoru. Pod scenarij se poleg Jurjaševiča podpisujeta še Janja Vidmar in Dijana Martinc.

Odpuljena, a žlahtna komedija
Kot 'žlahtno komedijo' je film opisal Andrej Vajevec, ki je izrazil veselje, da se njegovo urednikovanje v igranem programu sklepa prav s tem filmom, ki nasmeje, in je kot tak primeren tudi za slovo od starega leta in vstop v novo. Film si je bilo mogoče ogledati na Prvem programu TV Slovenija.
V malo 'odpuljeni' komediji, kot jo je še označil, spremljamo torej nesrečno zgodbo Marka, ki ga piškoti spomnijo na mater. To je v nesrečnih okoliščinah izgubil v otroških letih, živi pa z očetom (Radko Polič), ki ima veliko strast do 'plesanja tanga' vsak dan z drugo plesalko. Marko počasi, a vztrajno sega svojemu cilju naproti, marljivo vozi taksi in varčuje denar.
Je živ, a ne obstaja
Zaplete se, ko ga policist opozori, da mu je potekel vozniški izpit, in ko ga skuša podaljšati, trmasta uradnica (Pia Zemljič) ugotovi, da ga ni v registru in mu tako ne more izročiti dokumentov. Zaman ji dokazuje svoj obstoj, saj vendar sedi pred njenimi očmi. Ne, to ni tako preprosto, najprej mora prinesti rojstni list in dokazati slovensko državljanstvo. "Rojstni list je recept za človeka," mu pojasni oče, ko potegne sinov rojstni list iz škatlice z dokumenti, a Markove težave s tem še niso rešene.

Obupan nad situacijo se odloči za skrajen ukrep, s katerim pridobi pozornost televizije in policije, dogodek pa se po povsem novem, komaj preizkušenem in neuspešnem t. i. 'Radekovem ukrepu' , ki ga je psihiater (Vlado Novak) poimenoval kar po samem sebi, za Marka konča v 'Radekovi' psihiatrični bolnišnici.
Klub samomorilcev igra namizni tenis
A Marko se v novem okolju dobro znajde, knjige, ki stoje na policah vodje bolnišnice, je že davno prebral, tu je psihiatrinja Nada (Iva Krajnc), ki je je posebej vesel Markov oče, saj se je končno našla 'kikla', ki je zatresla sinova kolena, in pacient (Dario Varga), še vedno jezen na Marka, ker mu je ta zaparkiral prostor, na katerega je ciljal, ko se je v želji, da bi naredil samomor, vrgel iz stanovanjskega bloka.
V bolnišnici ustanovijo najprej klub, nato društvo samomorilcev, v trenutku se porodi celo ideja, da bi klub preoblikovali v stranko in kandidirali na volitvah, Radekovo obsesijo, namizni tenis, pa na koncu zamenja peka piškotov in vse se postavi na svoje mesto.

Prepričljiva igralska zasedba
V filmu, v katerem se kot v življenju prepletejo usode sprva zgolj mimoidočih, igrajo še Bojan Emeršič, Brane Grubar, Peter Musevski, Zvezdana Mlakar, Srđan Grahovac, Andrej Nahtigal, Robert Prebil, Uroš Maček, Boris Kobal, Lojze Svete, Jožef Ropoša, Saša Klančnik, Marijana Brecelj, Polona Vetrih, Ljerka Belak, Andreja Podlogar, Vanja Plut in Žiga Saksida. Direktor fotografije je Robert Baron, scenograf Dušan Milavec, kostumografija Alenka Korla, za masko pa sta poskrbeli Nataša Vrenjak in Adela Kolenc.

Na koncu tunela je luč
Film, ki prepriča z zabavnimi dialogi in prepričljivo igro, so po besedah režiserja posneli z namenom, da bi v teh hudih časih gledalcem ponudili optimizem, smeh in ljubezen in predvsem, da bi uvideli, da je na koncu črnega tunela vendarle luč.