Legendarnega košarkarja, člana idealne dvanajsterice jugoslovanske - srbske košarke vseh časov, spoznamo v dokumentarnem filmu Prvaki iz leta '56 (Šampioni iz pedeset i šeste) srbskega režiserja in scenarista Zorana Slavića. Ta je na filmska platna prenesel zgodbo o malem velikem šampionu Jugoslavije iz leta 1956 - Proleteru iz Zrenjanina, zdaj pa so ga prvič predstavili tudi zunaj meja Srbije - v Sloveniji.

Premiera filma v Ljubljani je pritegnila košarkarske legende z Ivom Daneuom na čelu, ki se še danes spominja tistih časov in velikega košarkarja Vilmoša Locija, okoli katerega se vrti zgodba v filmu. Košarkar, ki je postal prvi športnik v Jugoslaviji s stotimi nastopi v reprezentanci, je skupaj z Lajošem Englerjem, Milutinom Minjo, Ljubomirjem Katićem in Dušanom Radojčićem tvoril veliko Proleterjevo peterko, ki je leta 1956 prinesla naslov v banatsko mesto Zrenjanin.

Dokumentarec se začne s prizorom balkona - ta je v srbskem športu postal tradicija, saj športniki po vrnitvi s tekmovanj pozdravijo vse oboževalce pred beograjsko skupščino -, s katerega šampioni iz leta 1956 niso pozdravili svojih navijačev. Takrat so bili neki drugi časi, neke druge navade, a manjkajoče slavje so igralcem iz tistega obdobja pripravili 60 let pozneje, ko so ob jubileju košarkarskega uspeha, ki ga Zrenjanin ni nikoli več doživel, pripravili zapis takratnega dogajanja. Glede na to, da takrat ni bilo videomateriala, film sloni na arhivskih fotografijah, novinarskih in publicističnih besedilih ter predvsem pripovedovanju nekdanjih košarkarjev in novinarjev, ki imajo še vedno žive spomine na tisto obdobje. Okoli 18 ljudi se spominja razvoja košarke v Zrenjaninu in zmagoslavne peterke, med njimi tudi še živeči član peterke Lajoš Engler, ki predstavlja temelj filma.

Nekdanjemu košarkarju, ki je imel v reprezentanci Jugoslavije 87 nastopov, in profesorju na ljubljansko premiero ni uspelo priti, v videopozdravu je prenesel pozdrave vsem svojim kolegom, s katerimi je igral v reprezentanci Jugoslavije, med njimi Bogdanu Mullerju, najbolj pa je želel nagovoriti današnje mlade: "Največjo željo izražam prihodnji generaciji, tisti, ki mora zamenjati te velikane, svetujem jim, da se zgledujejo po njih." Dodal je: "Še posebej naj jim bo vzor slovenska košarkarska legenda, Ivo Daneu, odličen igralec, svetovni prvak, ki je skromen in čudovit človek."

Končali desetletno vladavino Crvene zvezde
V dokumentarnem filmu Prvaki iz leta '56 spremljamo zgodovinsko zmago Proleterja, ki je po desetih letih vladavine Crvene zvezde prišel do naslova prvaka Jugoslavije (tisto leto je ljubljanska Olimpija pristala na drugem mestu, že naslednje leto pa je postala prvak Jugoslavije). Prav tekmo s Crveno zvezdo (zadnjih 15 sekund) so v dokumentarcu rekonstruirali na poseben način, saj - kot je povedal režiser - ne obstaja niti centimeter filmskega traku o tej tekmi in tistem obdobju - s pomočjo ilustracij in igrane tekme današnjih košarkarjev.

Gre za tekmo, ki ni odločala o ničemer, saj je bilo že dva kroga prej jasno, da bo Proleter prvak, ampak vseeno se je tekma vtisnila v spomin vseh prebivalcev Zrenjanina, saj je v malo mesto prišla beograjska Crvena zvezda. "Nismo potrebovali zmage, ampak šlo je za Zvezdo, ki ni bila le ekipa, bila je ustanova. Če ne bi premagali Zvezde in ne bi končali kot prvaki, to ne bi bila ravno šala. Hoteli smo pokazati, da nismo le prvaki, ampak da smo najboljši," pravi v filmu Engler.

Tekmo je Proleter dobil pred navdušenim občinstvom, 2.000—3.000-glavo množico (o priljubljenosti kluba govori tudi podatek, da je že treninge spremljalo od 500 do 1.000 gledalcev), med njimi so morali posamezniki skakati čez zid, da bi bili lahko navzoči na veliki tekmi, ki je predstavljala popolnost triumfa šampionov iz leta 1956. Malemu Proleterju je veliko Crveno zvezdo po dramatični končnici uspelo ugnati za eno točko.

"Treba je vzpostaviti nov sistem idolov"
Na ljubljanski premieri je režiser filma Zoran Slavić povedal, da se z dokumentarno-umetniškim filmom želijo pokloniti veliki košarkarski generaciji, ki se v Zrenjaninu (do zdaj) še ni ponovila. Želel je na zanimiv način pričarati kontekst tistega časa, ni želel le rekonstruirati rezultatov, temveč pokazati, kaj se je dogajalo v tistem času v Jugoslaviji, Evropi, Srbiji. V filmu izvemo, kaj se je poslušalo, kaj se je gledalo ... Najpomembnejši cilj pa je bil: "Želeli smo mladim košarkarjem v Srbiji, Sloveniji, regiji pokazati, da so bili to res pravi velikani v vseh pogledih in da je treba vzpostaviti nov sistem idolov, novo spodbudo, pa naj bodo to NBA-jevski idoli, pa tudi igralci z naših krajev so bili velikani, zato jih moramo spoznati." Dodal je: "Dajmo, otroci, naučite se jezika prihodnjega uspeha, ki je zelo enostaven - trenirati, trenirati, trenirati, imeti rad šport in imeti rad kolektiv, v katerem si, tako lahko dosežeš rezultate."

Čisto drugi časi
Nešteto uspehov je v svoji karieri dosegel prav Ivo Daneu, ki je po koncu filma z moderatorjem pogovora, režiserjem in pisateljem Goranom Vojnovićem in režiserjem Zoranom Slavićem ter članom ekipe prvakov iz leta 1956, Pajico Skorobrijinom, delil spomine, ko se je igrala drugačna košarka, takrat ni bilo milijonskih pogodb v igri, takrat ni bilo kamere, ki bi nam lahko s stotih zornih kotov pričarala atraktivno akcijo, a časov ni smiselno primerjati, pravi Daneu: "Nikoli nisem primerjal svojih časov s temi zdaj, milijoni, nikoli nisem bil nevoščljiv, takrat smo živeli romantično življenje brez sredstev." Skorobrin je k temu dodal: "Seveda ni bilo nobenih pogojev, pozneje smo dobili neke štipendije, a tisto, kar šteje, je homogenost ekipe. Spoštovali smo starejše z Locijem na čelu, bil je zgled za vse nas, od osmih zjutraj do osmih zvečer smo bili na igrišču. Nesoglasij ni bilo."

Na vprašanje, koliko so tisti časi prisotni v današnjem času, koliko mladi sploh vedo za tiste uspehe, pa je večni šaljivec Daneu povedal: "Mislim, da ne vedo nič, drugače bi bolje metali proste mete."

Prav zato je treba obnoviti zgodbe tistega časa, tudi režiser Slavić pravi, da ima tudi ljubljanska košarka gotovo stvari, ki jih je treba obnoviti. A Daneu pravi, da obnova zgodovine na naših tleh ni smiselna: "Imamo edini posnetek z Američani, sem se zadnjič smejal, kakšne drese smo imeli, kako počasni smo bili … Ne bi priporočal filma, ni dovolj dokumentacije, v Sloveniji je to nerealno, ne priporočam nikomur."

Po ogledanem filmu Prvaki iz leta '56, skozi katerega smo spoznali zgodbo o športnih junakih, ki je predstavljala temelj velike košarke na prostorih nekdanje Jugoslavije, lahko upamo le, da se bo našel nekdo, ki bi recimo, prav športne uspehe Iva Daneua pretvoril v filmsko zgodbo in tako mlade seznanil z velikani iz preteklosti in preprečil, da bi legenda utonila v pozabo ...

Dolores Subotić