To je glavna kritika istoimenskega filma režiserja muzikala Chicago Roba Marshalla. Romantična zgodba o ljubezni med gejšo in bogatim industrialcem v času svetovne gospodarske krize pred drugo svetovno vojno naj bi bila velika uspešnica.

"Zanimiva" izbira igralk
Dobra igra glavnih igralk Ziji Džang, Michelle Yeoh in Gong Li (vse so Kitajke), bogata kostumografija in scenski spektakel, bodo skoraj zagotovo osvojili srca Američanov. Zagotovilo za spektakel je že samo ime Rob Marshall, saj je bil že njegov muzikal Chicago svojevrstna paša za oči. Čeprav so vse igralke odlične, pa je ravno njihova izbira pred začetkom snemanja razburila veliko Japoncev. Vse tri igralke so namreč Kitajke in vse se predstavijo v vlogi japonskih gejš, torej v vlogi predstavnic družbene kategorije, značilne le za Japonsko.

Zelo nenavadna Japonska
Čeprav je film dolg kar 144 minut, je scenarij močno okrnil izvirno zgodbo. Številni opisi podrobnosti iz nenavadne japonske družbene hierarhije in vsakdanjega življenja Japoncev niso našli poti v film, ki je tudi močno popačil značaje junakinj. Značaj glavne junakinje Čijo bi bolj ustrezal uporni ameriški najstnici kot pa gejši, poučeni o tradicionalni vlogi ženske v japonski družbi.

Prav tako filmarjem ni uspelo ujeti elegance in nežnosti nekdanje Japonske; filmski liki so pregrobi in njihov način mišljenja ne ustreza tradicionalni japonski vzgoji, še manj pa razmeram, v katerih so se znašli. Japonska pred drugo svetovno vojno je bila "leglo" militarizma, ki ga je sprožila huda želja po izgraditvi močnega gospodarstva in vzpostavljanju Japonske kot azijske velesile. Marshallovi junaki pa se obnašajo, kot da bi živeli v mirnem in cvetočem obdobju, v katerem se nihče kaj dosti ne ukvarja s preživetjem in politiko.

Spomini gejše so zgodba o rivalstvu med šolami za gejše, ki so se borile za najbolj prestižne stranke v mestu, kot tudi zgodba o romantični ljubezni med gejšo in industrijskim mogotcem.