In če se sunkoviti rafal podob, ki jih v gledalca v ne ves čas kronološkem zaporedju bruha Adžami, pred našimi očmi sestavi v fatalističen prodret družbe, ki se trajnega miru v kratkem ne more nadejati, pa je sama zgodba o genezi filma svojevrstna potrditev, da je je sobivanje vendarle mogoče. Film je namreč sad večletnega sodelovanja med izraelskim Judom Yaronom Shanijem in palestinskim neverujočim kristjanom Scandarjem Coptijem. Zadnji je prejšnji teden obiskal Ljubljano in pred (napol prazno) dvorano Kinodvora film tudi predstavil. V Kinodvoru si film lahko ogledate še do konca meseca.

Film, ki je ime dobil po soseki Džafe, v katero je dogajanje vpeto, nekakšnem talilnem loncu napetosti med judi, muslimani in kristjani, je film o izjemno žgoči politični temi, v katerem pa ne boste zasledili neposredne politične pripovedi. Morda se prav v tem skriva razlog, da je bil tako zelo uspešen, kjer koli so ga predvajali. "Palestincem je bil všeč, ker pripoveduje njihovo zgodbo, ki jo je zgodovina namerno izbrisala, Izraelcem pa zato, ker se jim ne zdi grozeč," ocenjuje Copti.

Copti, ki zase trdi, da je še večji pesimist, kot bi se to dalo sklepati iz filma ("Pri pisanju scenarija nisva razmišljala o tem, ali naj zgodbo skleneva z nekakšnim upanjem, pozitivno. Pa saj nisva sestavljala političnega manifesta!"), se sicer zaveda, da dandanes umetnost brez družbenega aganžmaja skorajda ni mogoča, in na svojih turnejah v tujini poleg vloge filmarja prostovoljno prevzema tudi vlogo političnega aktivista - obenem pa si ne dela utvar glede dometa, ki ga ima v današnji družbi umetnost. "Na žalost je film samo kapljica v morje in dandanes nima tolikšnega dometa, da bi zares kaj spremenil."

Preden ste se lotili Adžamija, niste imeli praktično nobenih izkušenj s snemanjem filmov. Nato pa sklenete svoj prvenec posneti v sodelovanju z izraelskim režiserjem, z amaterskimi igralci, improviziranimi dialogi, v dveh jezikih in s kompleksno vsebinsko strukturo. Kako zastrašujoče je bilo vse skupaj? Niste v nobenem trenutku pomislili: 'V kaj za vraga sem se spravil?'

Oh, vedno se sprašujem, kaj sploh počnem in v kaj sem se spravil (smeh). Odločitev se je rodila iz tega, kako (z Yaronom Shanijem, op. n.) gledava na življenje in v čem vidiva vlogo filmske umetnosti. Vse v tem filmu izhaja iz resničnosti, ker se nama je zdelo, da je resničnost vsega, kar naju obdaja, veliko bolj zanimiva kot kakršen koli scenarij, ki si ga lahko izmisliva.

Skušala sva ubrati čim bolj radikalen pristop: za vse, kar sva napisala, sva preverila, da se bodisi je zgodilo bodisi bi se vsaj lahko zgodilo. Zato sva se tudi odločila za neprofesionalne igralce: da bi zgodbo podala, kakršna pač je, brez olepšav, brez "onesnaževanja" z najinimi lastnimi nameni, in da ne bi prišlo do viktimizacije ali pokroviteljskega odnosa do katere koli od obeh strani. To sva lahko dosegla samo z "resničnimi" ljudmi - in, ja, seveda, to pomeni zmešnjavo in ogromno dela. S projektom sva se, preden sva sploh začela snemati, ukvarjala sedem let in pol. Igralce sva morala uriti na posebnih delavnicah za improvizacijo, kjer so se učili vživljanja v izmišljeno situacijo, ki je tesno povezana z njihovim vsakdanom, in nato reagiranja nanjo z "resničnimi" čustvi.
Vse skupaj je bil precejšen izziv, kakršnega se ne moreš lotiti, če ne verjameš v svoj projekt. Moč nama je dajalo predvsem to, da drugi niso verjeli, da nama bo dejansko uspelo - Yaron in jaz sva tako kar naenkrat sebe videla vojaka, sama proti svetu, v boju za to, v kar sva verjela. Pa še tako je bilo ogromno trenutkov, ko se človek zlomi - ampak na srečo sva bila dva. Kadar sem bil v krizi jaz, mi "mačo" v meni ni dovolil, da bi Yaronu to pokazal, in obratno. Delaš se, da imaš situacijo pod nadzorom, kar opogumlja drugega, in tako ženeta drug drugega naprej.

Kako je torej prišlo do sodelovanja med Palestincem in Izraelcem? Sta se poiskala zato, ker sta iskala nekoga, ki bi lahko isto zgodbo povedal z drugačnega zornega kota, ali pa se je ideja za film rodila iz vajinega poznanstva?

Spoznala sva se že na mednarodnem festivalu študentskega filma na Univerzi v Tel Avivu, ki ga je vodil Yaron. Tako sva se spoprijateljila in že takrat mi je rekel, da mu je "všeč, kako razmišljam" ter da bi lahko morda skupaj kaj posnela. Seveda ni šlo čez noč - morala sva vzgojiti medsebojno zaupanje, in to v vseh pogledih - v umetniškem, predvsem pa političnem. "Tu je nek judovski tip, ki hoče, da pišem z njim. Kaj ima za bregom?" Taka vprašanja se ti pač porajajo. Toda k sreči imava enako ozadje, ko gre za film, ter podobna humanistična načela, zaradi česar je bilo vse skupaj precej lažje. Vsak od naju je k projektu prinesel svoj lasten pogled, tako na svet kot na filmsko ustvarjanje - in iz tega se je rodil scenarij ter sčasoma še film.

Kako to, da ste eno od vlog dodelili tudi samemu sebi?
Svoj igralski krst sem doživel, ko sem imel kakih sedem ali osem let; v božični igri sem igral enega od svetih treh kraljev. Še vedno imam slike sebe v adidaskah in dolgi halji, v ozadju pa moja mlajša brata, ki sta igrala kravi ... (smeh). V osmem razredu, pri kakih dvanajstih letih, sem bil nato član tria, s katerim smo uprizarjali komične skeče. Od nekdaj sem imel rad igro, še na univerzi, kjer sem se šolal za inženirja, sem dve leti hodil na tečaje igre ter tu in tam dobival majhne vloge v raznih filmih.

Pri Adžamiju je bila težava v tem, da sem bil edini igralec, ki je dejansko poznal scenarij, česar me je bilo zelo strah. Bal sem se, da ne bom mogel biti tako avtentičen kot ostali. Ampak na koncu sem bil od snemanja že tako utrujen in tako neosredotočen na igranje, da je nekako delovalo. Tisti prizori, v katerih nastopam, so bili zame tudi najbolj zabaven del ustvarjalnega procesa, ker sem bil deloma osvobojen odgovornosti. "Okej, Yaron, zdaj si ti za volanom," sem rekel, "vozi. Jaz bom tule v miru zvil kak džoint s prijatelji."

Je na snemanju prihajalo do kakih trenj med člani igralske zasedbe, ki v resničnem življenju nikoli ne bi preživljali toliko časa skupaj?
Ideoloških napetosti niti ni bilo, ker smo imeli vsi pred očmi isti cilj. Vsi smo bili tam, da posnamemo film, ki se je proti koncu zato spremenil v nekakšen projekt celotne skupnosti. Vsak je kaj prispeval: ljudje so nam brezplačno odstopili svoje avtomobile, stanovanja, statisti so prihajali ob treh zjutraj, če je bilo treba. Ves čas je prihajalo do napetosti, ampak predvsem med nama in tehnično ekipo. Zdaj mi je jasno, da bi morala posebej pripraviti tudi njih. Ni jim bilo jasno, kaj počneva, ker sva ubrala čisto drugačen pristop k snemanju filma: dve kameri, kronološko posneti prizori, sama improvizacija, za piko na i pa še niso razumeli večine dialogov, ki niso bili v hebrejščini. Zato sva morala včasih biti diktatorja in od njih zahtevati zaupanje, pa čeprav to ni bil njihov prvi instinkt. Zaupajte nama, čeprav sva mulca, ki pred tem nista posnela ničesar drugega kot vsak en kratek film. Po enem tednu snemanja je počasi steklo, še posebej po zaslugi snemalcev.

Spominjam pa se, da sem kako leto po koncu snemanja v kinu srečal direktorico osvetljave, ki me je čisto mimogrede vprašala, če se je "kaj izcimilo iz tiste zadeve, ki sva jo snemala". "Sta uspela kaj zmontirati skupaj?" "No, ne še", sem ji odgovoril, "ampak se trudiva." Skratka, nihče ni verjel, da se iz vsega skupaj na koncu kaj nastalo.

Kaj je torej film, ki je nastal kot sad skupnih naporov cele soseske, vrnil skupnosti, iz katere je zrasel? Je četrt Adžami danes po zaslugi filma kaj drugačna kot prej?

Seveda. Povedal bom, kako je bilo, ko smo izvedeli, da smo nominirani za oskarja. Sam sem bil takrat v Džafi, ampak mama me je poklicala po telefonu in mi povedala, da si ne morem niti predstavljati, kaj se dogaja na ulicah. Ljudje so se prevažali okrog s spuščenimi okni in trobili, kot da smo zmagali na svetovnem prvenstvu v nogometu ali kaj podobnega. predvsem nam je to vrnilo ponos - še več, v skupno zavest je vrnilo obstoj Palestincev v Izraelu. To je namreč poglavje zgodovine, ki je bilo namerno izbrisano - še kličejo nas ne 'Palestinci', ampak imajo za nas neka neumna poimenovanja, 'arabski Izraelci' in podobno. Ampak nekako smo se vrnili na zemljevid.
Če se zdaj vrneš v Adžami, je skoraj smešno, ker se vsaka druga trgovina imenuje Adžami - Kavarna Adžami, Adžami sadje in zelenjava, Adžami grill, ... Film je torej soseski vrnil ponos in obenem pomagal odpreti diskusijo, saj ni posnet tako, da bi krivil eno ali drugo stran. Sprejema samo odgovornost za nastalo situacijo. Tako se je začelo na glas premišljevati o tem, da morda igranje vloge žrtve na eni ali drugi strani res nima nobenega smisla, ampak da je treba prevzeti odgovornost in poskusiti spremeniti situacijo. Še posebej v šolah, kjer sem gostoval po projekcijah, so si začeli postavljati drugačna vprašanja: položaj torej ni tak, ker tu živijo sami kriminalci, ampak ker imajo stvari določeno ozadje? Film seveda ne ponuja nobene enostavne rešitve, priklicuje pa spremembo s tem, da priznava obstoj problema. To je vedno prvi korak osvoboditve.

Lani ste oblasti razjezili z izjavo, da v bitki za oskarja ne predstavljate Izraela, češ da tudi država Izrael ne predstavlja vas. Nasprotniki so vam očitali, da očitno niste imeli nobenih težav z jemanjem denarja od vlade, proti kateri ste se potem obrnili. Rečeno je bilo celo, da bi bila, če bi Adžami dobil oskarja, to pirova zmaga za Izrael.

Vem, da se je ogromno ljudi razjezilo, ampak najbolj jezen sem bil jaz sam. Izraelec in Palestinec sva skupaj posnela film, ki je dobil finančno podporo izraelske vlade. Kot davkoplačevalec in človek, ki se bori za enake državljanske pravice, sem bil do tega denarja upravičen. No, in ko je film nominiran za oskarja, ga začne izraelsko zunanje ministrstvo uporabljati oz., bolje rečeno, zlorabljati za t. i. branding Izreala kot multikulturnega prostora, ki sprejema vsakogar in ki vsem ponuja enake možnosti. Ampak enemu od režiserjev filma nočejo reči 'Palestinec', kajti zanje sem izraelski Arabec.

Idealizirane podobe, ki so jo napletli iz tega, da sva film posnela z izraelskim avtorjem, nisem mogel več prenašati. Nočem sodelovati v igri, ki je v diametralnem nasprotju z resnično situacijo. Govorimo o okupaciji več kot milijona in pol ljudi v Gazi, o celi vrsti rasističnih in fašističnih zakonov, ki so v veljavi, o grozljivi opresiji. Pri tem, da bodo uporabljali moj film za grajenje lastne javne podobe, potegnem črto. Nisem bil preveč presenečen, ko so me nekateri poslanci oklicali za terorista, za še hujšega zločinca od terorista, češ da je moja kamera hujša od mitraljeza.
Kar zadeva to, da sem dobil finančna sredstva, je to zame uspeh, ena korak naprej v boju za človekove pravice. Ampak zelo majhen korak. V praksi imamo še vedno ogromno težav s sovraštvom, ki ga podpihujejo izraelski mediji in šolski sistem. Dokler ne bomo razumeli, da pač moramo živeti skupaj in da spodbujanje sovraštva ni rešitev, se ne bo nič spremenilo. Vse umetne rešitve - dve državi, in podobno - se ne morejo obnesti, če ne izhajajo iz čustev prebivalcev. Poleg tega pa ne verjamem v rešitev z ustanovitvijo dveh držav, ker izključuje Palestince, ki živijo v Izraelu. Kam z njimi? To bo postopoma pripeljalo do zakonov, ki sicer že obstajajo, ki skušajo pospešiti migracijo narodov in se znebiti Palestincev. (Se malo zamisli.) Kaj je bilo že vprašanje?

Imate občutek, da boste imeli zaradi te iskrenosti težave pri zbiranju sredstev za vaš naslednji film? Ali pa je nominacija za oskarja tako velik adut, da to ne bi smela biti ovira?

Ja, nominacija za oskarja res pomaga. Zdaj se vsi podijo za nama in nama ponujajo finančno podporo. Do denarja je težje priti po praktični plati: ne zato, ker ga izraelska vlada ne bi hotela dati, ampak zato, ker sem, če vzamem njihov denar, zaradi bojkota proti Izraelu ujet v precepu. Počasi se to sicer spreminja: lani je filmski inštitut v Dohi finančno podprl nek film v režiji Palestinca, ki ga je deloma financiral že Izrael, ker so razumeli, da ne morejo bojkotirati tudi Palestincev.

Ampak za zdaj ne zapravljam preveč časa za razmišljanje o tem, od kod in kako bom dobil denar. Bolj me zanima iskanje dobre zgodbe.

Pa jo že imate?
Z Adžamijem smo skušali pokazati, kako različne perspektive trčijo skupaj in kako se iz tega rojeva nasilje. Trenutno pa me bolj zanima, kako ljudje vidijo drug drugega in zakaj do nasilja sploh prihaja. Kako se rodijo predsodki? Prav tako me zelo zanima še bolj zatirana skupnost znotraj že tako ali tako zatirane palestinske skupnosti - ženske.

V Adžamiju smo predstavili predvsem moški svet, ampak položaj žensk je še bolj zanimiv. Zatirane so dvakrat. Zatira jih izraelski sistem, v katerem živimo vsi, nato pa še mi, moški. In v zameno one zatirajo še šibkejše od sebe, ženske zatirajo ženske. To je začaran krog, ki ga preučujem že kakšno leto, za zdaj še bolj na akademski ravni. Tu so zgodbe, samo najprej jih moram razumeti.

Če že govoriva o začaranih krogih - zdi se, da so v začarani krog ujeti tudi junaki vašega filma. Ne glede na to, kako dobre namene so imeli ali kako zelo se trudijo narediti pravo stvar, na koncu jih okoliščine vedno posrkajo v vrtinec nasilja in smrti. Kako pretrgati ta krog?

Rešitev ni na politični ravni. Političen odgovor je vedno gola matematika - hektarji in kvadratni metri, ne pa ljudje. Govorijo o vmesnih območjih, mejah in nadzorom nad teritoriji, mi pa govorimo o človeških življenjih. Odgovor je v tem, da moramo ljudi začeti izobraževati na drug način; spremeniti moramo diskurz, ki v medijih poteka o "Drugem", in to na obeh straneh. Za nami je dolg proces dehumanizacije Drugega, gledanja nanj kot na žival.

Sovraštvo ne vodi nikamor in razmejevanje dveh narodov ni nikakršna rešitev. Ločili so Pakistan in Indijo, pa je bila to kakšna rešitev? Ne. Kar poglejte, kaj se dogaja v Pakistanu. Politična rešitev je zame ena sama: sekularna država, država, ki ne temelji na narodnosti ali veri, ampak na državljanstvu. Taka, kot jo imate tukaj.

Ana Jurc