Čeprav se je predsednik Medvedjev nedavno udeležil njegove rojstnodnevne zabave, ima Mihalkov od nekdaj tesnejše vezi z Vladimirjem Putinom - nenazadnje je njegova vlada financirala Sleparsko sonce 2, film s proračunom 55 milijonov dolarjev, kolikor ni stal še noben ruski filmski projekt. Foto: EPA
Čeprav se je predsednik Medvedjev nedavno udeležil njegove rojstnodnevne zabave, ima Mihalkov od nekdaj tesnejše vezi z Vladimirjem Putinom - nenazadnje je njegova vlada financirala Sleparsko sonce 2, film s proračunom 55 milijonov dolarjev, kolikor ni stal še noben ruski filmski projekt. Foto: EPA
Mihalkov si rad nameni vloge v lastnih filmih. V Sibirskem brivcu, v katerem sta glavni vlogi odigrala Julia Ormond in Richard Harris in v katerem je vlogi namenil tudi sinu Artjomu in hčerki Ani, je odigral vlogo ruskega carja Aleksandra III., v filmu Državni svetnik je bil princ Požarski, v Sleparskem soncu pa je junaški general Kotov.
Če je bil Sleparsko sonce poetičen film ('kot zgodba Čehova, postavljena v Stalinov čas'), je bil drugi del občutno bolj krvav - nekateri so ga primerjali z Reševanjem vojaka Ryana -, obenem pa je poudarjal ortodoksni misticizem in čudežnost ruskega vojnega podviga.

V ocvetličenem jeziku napisan sestavek z naslovom Prav in resnica napada zahodnjaški model demokracije in se bere kot posredna kritika predsednika Medvedjeva, kljub temu pa ne gre tako daleč, da bi obsodil kapitalistične reforme zadnjih dvajsetih let. "Evforija liberalne demokracije se je iztekla - zdaj je čas, da se zares ukrepa," je režiserjeve besede povzel radio Ekho Moskvi. "Ljudje so siti poslušanja deklaracij o politični neodvisnosti, zahtev po individualni svobodi in pravljic o čudežih tržnega gospodarstva."

Manifesto, ki svoje teze podkrepi s citati konservativnih mislecev, kakršna sta bila Pjotr Struve in Konstantin Pobedonoscev, razmere v deželi opisuje kot "kombinacijo liberalne modernizacije po vzoru zahoda, nepotizma pri lokalnih oblasteh in vsesplošne korupcije". Mihalkov nato predlaga celo vrsto "sanacij" za težave, ki pestijo rusko družbo, med drugim promocijo "tradicionalnih ver", ojačitev "vertikale moči", zavarovanje pravic narodnosti in posameznika znotraj države ter ponoven razmislek o programu modernizacije.

V državi naj ostanejo le tri politične stranke, Mihalkova povzema The Moscow Times, konservativna, liberalna in socialistična. Lokalno samoupravo bi bilo po njegovem mnenju treba podpirati, toda župane "mest državnega pomena" bi moral vseeno imenovati predsednik.

Dokument predlaga tudi nekaj neortodoksnih rešitev: ideologijo bi bilo na primer treba utemeljiti "v grešnosti človeške narave", Rusija pa je opisana kot "geopolitično in duhovno središče sveta".

Zvesti Putinov pribočnik
Politični analitiki, ki so se na manifest množično odzvali, ocenjujejo, da se je režiser, ki je prejšnji teden praznoval 65. rojstni dan (Medvedjev se je zabave menda celo udeležil) skušal zoperstaviti samo trenutnemu predsedniku, da pa bi navdušeno podprl kandidaturo Vladimirja Putina za leto 2012. To je le eden iz vrste vse pogostejših poskusov protinapada proti Medvedjevu in njegovi strategiji demokratične modernizacije, je politični analitik Gleb Pavlovski povedal za agencijo Interfax. (Leta 2008 je Mihalkov podpisal peticijo podpore za tretji zaporedni predsedniški mandat za Putina.)

Sin očeta sovjetske himne je monarhist
Družina Mihalkov je bila vedno nekaj posebnega. Znašla se je prav v vsakem režimu, kar ji je uspevalo tudi zaradi tesnih vezi s tajno službo. Režiserjev oče Sergej Vladimirovič Mihalkov je bil pisatelj, čigar knjižice so bile obvezno čtivo vseh šolarjev v Sovjetski zvezi in ki mu je bila celo zaupana čast, napisati vse tri različice besedila sovjetske državne himne. Nikita, samooklicani monarhist, po drugi strani rad poudarja svoje aristokratsko poreklo. V svojih filmih se poslužuje predrevolucionarne simbolike in podobja ortodoksnega krščanstva. V Sibirskem brivcu (1998) si je namenil vlogo carja Aleksandra III., v najnovejšem, Sleparsko sonce 2, pa je med drugim vpeljal usodo junakinje, ki, potem ko se je dala krstiti, preživi minsko eksplozijo.

Zahajajoče sonce
Čeprav je Mihalkov, ki je še vedno prominentna osebnost v ruski javnosti - ne nazadnje je za Sleparsko sonce, dramo o navidezno idiličnem življenju bogate družine tridesetih letih 20. stoletja, nad katerim se počasi izrisuje senca Stalinovega terorja, leta 1995 dobil tujejezičnega oskarja - zadnje čase med rojaki izgublja ugled. Letošnje nadaljevanje Sleparskega sonca, ki je bil s proračunom 55 milijonov dolarjev najdražji ruski film posovjetskih časov, je v marsikaterem pogledu drzen film, saj načenja teme, ki jih Rusija še danes obravnava zelo previdno: Stalinovi množični poboji in vprašanje, ali bi se število ruskih žrtev v drugi svetovni vojni dalo zmanjšati. No, recenzenti so film z užitkom raztrgali, več ducatov režiserjev in kritikov pa je celo podpisalo peticijo za upor možakovemu "obvladovanju" ruske filmske industrije. Neka spletna anketa je Mihalkova prejšnji mesec ocenila kot "režiserja, ki so se ga ljudje naveličali".

Namerna distrakcija?
V najnovejšem režiserjevem podvigu, opisanem v manifestu, skeptiki vidijo poskus, odvrniti pozornost javnosti od nedavnih spornih poslovnih potez: še včeraj je bila namreč ustavljena gradnja hotela, ker je prišlo na dan, da je njegovo podjetje gradbeno dovoljenje dobilo po sumljivih kanalih.